V petek, 15. novembra, je bilo v domu Sv. Petra v Rade\u010dah zelo zanimivo in dobro obiskano predavanje.<\/p>\n
Na\u0161a faranka Tadeja Mesojedec je pre\u017eivela 8 mesecev v Kambod\u017ei, kjer je opravljala svoje misijonsko delo v misijonu, ki ga vodijo sestre h\u010dera Marije pomo\u010dnice. Pridru\u017eila se je sestri Ljudmili An\u017ei\u010d. Sestre so ustanovile Don Boskov center, kjer se izobra\u017eujejo mlada socialno ogro\u017eena dekleta. Sestavlja ga vrtec, ki ga obiskuje 200\u00a0 deklet, nadaljnjega izobra\u017eevanja pa se udele\u017euje 400 deklet. Tadeja je pou\u010devala angle\u0161ki jezik in tako pomagala dekletom k la\u017ejemu vklju\u010devanju v dru\u017ebo ter la\u017ejemu dostopu do delovnega mesta.<\/p>\n
Kambod\u017ea, ta jugovzhodna azijska dr\u017eava je devetkrat ve\u010dja od Slovenije in \u0161teje 13 milijonov prebivalcev. Pismenih je pribli\u017eno dve tretjini prebivalcev, le tretjina prebivalcev ima dostop do zdrave pitne vode. Povpre\u010dna starost, ki jo dose\u017eejo, je 57 let. Prevladujo\u010da vera je budizem (95% prebivalcev). Slaba in zelo draga je zdravstvena oskrba. Osrednja hrana je ri\u017e. Tadeja nam pove, da ljudje v vseh obrokih hrane jedo ri\u017e. Kambod\u017ea ima zelo krvavo preteklost, saj je bilo v \u010dasu vladavine rde\u010dih Kmerov v letih 1975 – 79 pobitih od dva do tri milijone ljudi, kar je predstavljajo skoraj petino prebivalstva. To je pustilo na prebivalstvu trajne posledice, ki jih je \u010dutiti \u0161e danes.<\/p>\n
Tadeja je bila med doma\u010dini zelo lepo sprejeta, med dekleti pa je bila \u0161e posebej zanimiva, saj je belka. Zelo dobro se je v\u017eivela med nove soljudi, le ri\u017ea se je za nekaj \u010dasa preobjedla. Podnebje je bilo zelo zahtevno, saj, poleg visokih temperatur, vlada izredno visoka vlaga. Zelo malo pitne vode je tudi pri Tadeji povzro\u010dalo kar nekaj obolenj, a hvala Bogu brez huj\u0161ih posledic. Za razliko od Afrike, tu ni toliko pomanjkanja hrane.<\/p>\n
Zaradi stra\u0161ne zgodovine je prisotno veliko pomanjkanje \u010duta za dru\u017eino, za graditev odnosov. Pravega dru\u017einskega \u017eivljenja ni \u010dutiti, saj tudi potem, ko se poro\u010dijo, mo\u0161ki in \u017eenske ve\u010dino \u010dasa pre\u017eivijo vsak zase. Tako je delo misijonark predvsem v prebujanju teh vrednost. Tako tukaj, za razliko od Afrike, ni toliko novih kristjanov in tudi ni veliko duhovnih in redovnih poklicev. Tisti, pa ki se spreobrnejo, imajo kar precej te\u017eav z avtohtonimi budisti.<\/p>\n
Je pa Tadejo nadvse ganilo, kak\u0161en \u010dut in hvale\u017enost imajo doma\u010dini do kruha. Ko se je vrnila domov, je ponovno ob\u010dutila, kako imajo pri nas nekateri nespo\u0161tljiv odnos do hrane. Povedala nam je, da je bilo pravzaprav njeno skoraj najte\u017eje obdobje, ko se je vrnila nazaj. Ko \u010dlovek zopet vidi, kako malo znamo ceniti vse, kar je dano.<\/p>\n
Za sabo ima zelo dragoceno \u017eivljenjsko izku\u0161njo, ki bo ostala kot njen trajen pe\u010dat. Predavanje je bilo za vsakega udele\u017eenca tudi lepa prilo\u017enost, da potrka na svojo vest in se zahvali Bogu za vse lepo in dobro, kar nam je dano.<\/p>\n
Miran Prnaver<\/p>\n
<\/a>\n\t\t\t<\/div><\/figure><\/a>\n\t\t\t<\/div><\/figure><\/a>\n\t\t\t<\/div><\/figure><\/a>\n\t\t\t<\/div><\/figure><\/a>\n\t\t\t<\/div><\/figure>