V soboto, 3. marca 2012, smo imeli v Petrovem domu postno predavanje.

Na povabilo našega gospoda župnika nas je obiskala invalidka gospa Janja Blatnik.

Janja se je rodila leta 1954 v okolici Krškega. Ko je bila polna energije, je pri 33-ih letih pri četrti nosečnosti prišlo do hudih komplikacij. Imela je izvenmaternično nosečnost in na poti v bolnišnico je skoraj izkrvavela. Pri operaciji je dobila prevelik odmerek anestezije in padla v šok ter dobila poškodbo centralnega živčnega sistema. Posledica tega je parkinsova bolezen.

Po šestih letih iskanja pomoči so se v Kliničnem centru odločili za operacijo glave, na osnovi katere bi se izboljšalo stanje glede parkinsove bolezni. Namesto ozdravitve je postala popolni invalid.

Zaradi nesrečnega naključja pri operaciji ji je bila umetno povzročena možganska kap.

V komi je bila pet tednov. Bila je v polni temi, vendar se je v sebi zbudila, vse je slišala,razmišljala, sanjala … , ni pa se mogla premakniti in zdravnikom dati znaka, da je živa. Hoteli so jo že odklopiti, mož in otroka so se od nje že poslovili. Zdravnik, ki je stal ob njeni postelji, pa je naenkrat zagledal solzico na njenih vekah.

Po vseh teh preizkušnjah je dvanajst let dobesedno životarila in si tudi stregla po življenju. Vere skoraj ni imela nič. Po srečanju s patrom Brankom Cestnikom leta 1999 je v njeno življenje prišlo spreobrnjenje. Spoznala je vero, jo poglobila, spoznala moč odpuščanja, predvsem pa dobroto, upanje in ljubezen.

Sedaj že nekaj let pravi, da živi srečno življenje, saj če bi bila zdrava, ne bi v sebi odkrila toliko talentov, ki jih razdaja pomoči potrebnim. Janja Blatnik zelo rada pride med ljudi in pričuje za Boga s svojim življenjem in spreobrnjenjem.

Gospa Janja je izdala že sedem svojih knjig.

Iz zadnje, Na poti življenja ni sreče brez trpljenja, je na našem predavanju gospa Darinka Slanovec prebirala odlomke pesmi in proze. Gospa Darinka je povezovala pogovor s gostjo.

Sicer pa je bilo predavanje organizirano s pomočjo članov duhovnega gibanja Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov.

Predavanje je bilo zelo lepo obiskano. Predvsem pa je bilo lepa in zelo pretresljiva ter poučna postna spodbuda za vse, ki smo se ga udeležili.

Miran Prnaver

V soboto, 29. oktobra 2011, je v  Radečah potekala svečana slovesnost, saj je minulo točno sto let od posvetitve današnje župnijske cerkve.  Slovesno somaševanje je skupaj z dvanajstimi duhovniki vodil ljubljanski metropolit in nadškof dr. Anton Stres.

Potreba po gradnji nove cerkve se je začela resno kazati v začetku 20. stoletja. Takrat je v Radečah župnikoval Franc Hiersche, po rodu Čeh.

Temeljni kamen je bil postavljen 10. julija leta 1910. Že nekaj let prej je deloval gradbeni odbor v župniji. Gradnja je potekala zelo hitro, saj je v nedeljo, 29. oktobra leta 1911, ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič cerkev posvetil v čast Sv. Petru. Zanimivo je dejstvo, da se župnija za gradnje svetišča ni zadolžila, ampak je stroške krila s prispevki faranov in dobrotnikov ter s prihranjenim denarjem nekaterih podružnic.  Kot zanimivost naj omenim, da so takratni mediji (časopis Slovenec) obširno poročali o dnevu posvetitve, ki je bil sicer deževen. Načrt je oblikoval arhitekt, ki je bil  poznejši graditelj Škofovih zavodov v Šentvidu nad Ljubljano.

Takrat je bila, glede na potrebe župnije (slabih 3000 prebivalcev, od tega nekaj čez tisoč samih Radečanov), predvidena že večja cerkev, vendar se je ni dalo umestiti v ozek prostor, ki je bil na razpolago.

Točno čez sto let pa je radeška cerkev (danes živi na ozemlju župnije  slabih 4000 prebivalcev, od tega je skoraj 2300 samih prebivalcev mesta Radeče) spet skoraj premajhna za vse, ki so se udeležili slovesnosti. Sprevod nadškofa in duhovnikov v cerkev so v špalirju pozdravili otroci z  rožicami, ki so jih sami pripravili in nato položili pod stranski oltar. Uvodne pozdravne besede je nadškofu namenila tajnica ŽPS-ja, gospa Mateja Kovač.

Slovesnost je bila polepšana z ubranim petjem župnijskega pevskega zbora  Sv. Peter in z gosti Glasbene šole Laško-Radeče.

Na začetku svete maše je nadškof blagoslovil obnovljeno zakristijo.

Dr. Stres  nas je v homiliji bodril, naj poleg kamnov cerkve z malo začetnico uspešno gradimo tudi Cerkev z veliko začetnico, občestvo živih kamnov. S posvetitvijo pred 100-leti je bila zgradba izvzeta iz posvetnega življenja, delovanja in bila posvečena v sveto, v svetišče. Pri graditvi žive cerkve, župnije se moramo trdno oklepati molitve, redne nedeljske svete maše in občestva, saj človek le kot del Cerkve, občestva lahko polno živi svoje krščansko življenje.

V preteklih stotih letih je v župniji delovalo sedem stalnih župnikov in trije kaplani. Še živi in delujoči so naslednji: Ciril Merzelj (župnik 1975 – 1992), Slavko Kalan (župnik 1992 – 2010), Jure Ferlež (župnik 2010), Jernej Nemanič (kaplan 1977 – 1978) in Janez Šket (kaplan 1979 – 1982).

Ob koncu Svete maše sta se predstavnika ŽPS-ja zahvalila nadškofu, dekanu in bivšim radeškim duhovnikom. Vsi omenjeni so prejeli priložnostna darila, izdelana posebej ob 100-letnici posvetitve cerkve.

Posebne besede zahvale je bil deležen naš gospod župnik Miro  za vso skrb in pripravo tako lepe slovesnosti.

Svete maše in praznovanja po njej (za katerega so poskrbele pridne gospodinje) se je udeležil tudi radeški župan Matjaž Han.

Ob pripravi na slovesnost 100-letnice so potekale tudi vzporedne v župniji:

V soboto, 8. oktobra, smo imeli župnijsko romanje po stopinjah škofa Jegliča.

V petek, 14. oktobra, je bila v radeški knjižnici odprta razstava slik, podobic in spominkov, ki so tako ali drugače  povezani s stotimi leti radeške cerkve.

V soboto, 22. oktobra, je bilo najprej spovedovanje kot duhovna priprava na praznovanje, nato pa še zelo zanimivo in dobro obiskano predavanje doc. dr. Matjaža Ambrožiča z naslovom: Kulturne, družbene, verske razmere v času posvetitve radeške župnijske cerkve.

Miran Prnaver