V Radečah smo tudi letos slovesno obeležili praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi – Telovo. Praznik evharistije, ki nas spominja na Kristusovo navzočnost med nami, je bil letos na tretji četrtek v juniju, osrednje praznovanje pa smo pripravili v nedeljo po njem.

Po sveti maši, ki jo je, kot običajno, daroval domači župnik Miro Bergelj, smo se zbrani verniki zvrstili v tradicionalno procesijo z Najsvetejšim. Sodelovali so Godba Slovenskih železnic, župnijski pevski zbor, predstavniki krajevnih društev s prapori, ministranti, nosilci bander in luči, letošnji prvoobhajanci s košaricami cvetja ter številni župljani. Pot nas je vodila mimo treh skrbno pripravljenih zunanjih oltarjev – po Starograjski ulici do reke Save, nato vzdolž njenega nabrežja do župnijskega vrta, od tam pa nazaj do cerkve. Hodili smo ob godbi in petju, z našimi prošnjami in zahvalami v mislih. Ob zadnjem oltarju smo prejeli blagoslov na vse štiri strani neba – kot prošnjo in popotnico za vse naše poti.

Veroučenci so nato dobili še svoja veroučna spričevala, sledilo pa je prijetno druženje ob pogostitvi. Karitas je pripravila srečelov z bogatimi nagradami, vsaka srečka je bila dobitna. Glavno nagrado, pršut, je podarilo podjetje Kras Sežana, njegov novi lastnik pa je postal tisti, ki je najnatančneje uganil njegovo težo.

Ob vsem tem je bilo veliko dobre volje. Na Telovo se je znova pokazalo, da vera ni le zasebna izkušnja, ampak skupnostna moč. Zbrani v pripravah, molitvi in druženju smo kot župnija ponovno stopili skupaj, spomin na lepo praznovanje pa v srcih ostaja še dolgo potem, ko se naše poti že razidejo.

Zapisala: Mateja Kovač

Foto: Miran Prnaver

V četrtek, 12. junija, mineva 50 let od smrti nekdanjega radeškega župnika Mirka (Friderika) Sevška. Rojen je bil 2. maja leta 1929 v vasi Radgonica, župnija Dole pri Litiji.  

V mladosti je zaradi nesreče v hlevu izgubil vid na enem očesu. Po šolanju in študiju je bil leta 1955 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel na domačih Dolah.

Kaplan je bil (po dosegljivih podatkih) v župniji Metlika in Tržič, in sicer do 29. januarja leta 1962, ko je prišel v Radeče.

V Radečah je bil takrat župnik, dekan in duhovni svetnik Anton Lovšin (1883 + 1963). Lovšin je bil župnik v Radečah vse od leta 1920. Med drugo svetovno vojno je bil  izseljen. Lovšin je hudo zbolel in ni mogel več upravljati in voditi župnije, zato je v Radeče prišel duhovnik Mirko, najprej kot kaplan, že čez dober mesec dni pa ga je škof Anton Vovk imenoval za župnika župnije Radeče. Župnik Anton Lovšin je umrl 31. januarja leta 1963.

Mlad župnik Mirko je bil zelo priljubljen, ljudski župnik. Veliko faranov ga je klicalo Oče Mirko. Število vernikov se je hitro povečevalo. To je zelo hitro opazila tudi aktualna oblast in njegovo delovanje temeljito opazovala in spremljala. Marsikaj zanimivega o teh časih lahko preberemo v knjigi dr. Milka Mikole: Religija, Cerkev in šola v dokumentih občinskih komitejev ZKS zgodovinskega arhiva Celje (druga knjiga Občinski komiteji ZKS Posavja in Zasavja). V nadaljevanju objavljamo nekaj citatov iz te knjige, povezanih z delovanjem župnika Mirka Sevška: »Župnik je zelo aktiven in taktičen. Vernike zna pridobiti, posebno vidne uspehe ima pri otrocih, ker se je zadnje čase število otrok pri verouku zelo povečalo. Otrokom deli sladkarije, podobice in za pridnost pri učenju še posebna priznanja – da otrokom v zvezek posebni red v obliki ptička v gnezdu. Odkar je župnik v Radečah, smo opazili, da se je število vernikov pri cerkvenih obredih še za enkrat povečalo. Župnik Sevšek ima povsem svoje nove metode dela. Z vsemi je zelo prijazen, ne glede na spol in starost. Celo na cesti ustavlja otroke, če ga ne pozdravijo, jih prijazno pouči in potem deli bonbone. Je zelo živahen in dober govornik. Število ministrantov se je toliko povečalo, da ni imel dovolj ministrantskih oblek za vse…« To je nekaj stavkov iz prej omenjene knjige, ki pričuje o delu in uspehih župnika Mirka na osnovi zapažanja in spremljanja takratne oblasti.

Ne glede na vse, je bil župnik Mirko priljubljen ne samo pri vernikih, ampak tudi pri številnih nazorsko drugače mislečih, s številnimi je imel prijateljske stike in se z njimi srečeval, pogovarjal, tudi kartal …

Župnik Mirko ni imel avtomobila. Njegovo prevozno sredstvo je bilo kolo. Na Vrhovem so bile maše poleg nedelje tudi med tednom (vsak četrtek zjutraj). In do tja se je vozil s kolesom, seveda še po makadamski cesti. Ko je bila maša na Brunku, se je s kolesom peljal do spodnje Brunške Gore in nato peš na Brunk. Če pa je bila kakšna možnost, so prišli z avtom ponj v Radeče in ga odpeljali na podružnice. A avtov takrat še ni bilo veliko.

Ves čas njegovega župnikovanja je v župnišču gospodinjila gospa Milena Zorec (1932 + 2024), ki je  prišla v župnišče leta 1962, da bi skrbela za obolelega župnika Lovšina in je nato tu ostala 30 let. Po Sevšku še v času, ko je bil župnik Ciril Merzelj (1933 + 2018).

Župnika Mirka se spominjamo tudi po tem, kako je vsako jutro in večer prebiral, molil brevir, in to tako, da se je med molitvijo sprehajal okoli cerkve, vmes pa pozdravljal in se pogovarjal z mimoidočimi. Takrat je mimo cerkve potekala glavna cesta proti staremu železnemu mostu.

Kako je bil oče Mirko vpet v kraj, priča tudi podatek, da je bil predsednik čebelarskega društva Radeče. To društvo prav letos obhaja 100 letnico delovanja.

Župnik Mirko je kljub mladosti hudo zbolel in 12. junija leta 1975 v starosti 46 let v celjski bolnišnici umrl zaradi posledic bolezni na trebušni slinovki.

Pogreb je bil 14. junija. Pogrebno slovesnost je vodil nadškof Jožef Pogačnik ob spremstvu številnih duhovnikov in nepregledne množice faranov in prijateljev. Po maši zadušnici v cerkvi je sprevod potekal od cerkve na pokopališče v Radečah, kjer je pokopan.

Po smrti so mu farani želeli postaviti lep spomenik. Sredstva so se zbirala po celotni župniji. Zbrana sredstva je takratna oblast zaplenila z izgovorom, da tisti, ki so pobirali denar, niso imeli ustreznih dovoljenj. Po številnih pritožbah, prošnjah in zahtevah je bil denar vrnjen, a ne v celoti. Župnik Mirko je tako po tej težki in neprijetni zgodbi dobil svoj nagrobnik. Na njem je napis: »Med vami sem živel, med vami umrl, bo kdo – li za mano si solzo utrl? Ni treba – a kadar greš tod naokoli, vsaj en očenaš mi za dušo pomoli!«

Po smrti je v župnijo ob koncu tedna prihajal duhovnik dr. Ivan Merlak, sicer odgovorni urednik katoliškega tednika Družina. Pomagal pa je tudi sosednji župnik iz Svibnega Ciril Brglez. Sredi avgusta leta 1975 pa je bil za novega župnika umeščen Mirkov naslednik Ciril Merzelj.      

Župnik Mirko Sevšek bo vsem, ki smo ga poznali, ostal v nepozabnem spominu in verujemo, da je naš zvesti priprošnjik v nebesih.

Fotografije:

1.       Mirko Sevšek        2. 5. 1929 + 12. 6. 1975
2.       Nova maša 1955, župnija Dole pri Litiji
3.       Nova maša, 1955, Dole pri Litiji
4.       Metlika, prvo sveto obhajilo, 1959. Kaplan Mirko v prvi vrsti, na sredini levo.
5.       Mirko Sevšek, kaplan, Tržič, predvidoma 1961
6.       Z ministranti  (ni podatka o letu)
7.       Z ministranti leta 1970
8.       Z ministranti leta 1972
9.       Z ministranti leta 1973
10.       Prvo sveto obhajilo 1973
11.       Pismo župnika Mirka faranom iz okrevališča v Lovranu na Hrvaškem,  1. del  (avgust 1967)
12.       Pismo župnika Mirka faranom iz okrevališča v Lovranu na Hrvaškem,   2. del   (avgust 1967)
13.       Pogreb Mirka Sevška, 14. junij 1975
14.      Nadškof  Pogačnik vodi pogrebno slovesnost, 14. junij 1975
15.      Pogrebni sprevod iz cerkve na pokopališče, 14. junij 1975
16.      Podobica ob smrti župnika Mirka
17.      Grob na pokopališču Radeče

Besedilo: Miran Prnaver

Foto: osebni arhiv Miran Prnaver 

V drugi polovici maja, na dan, ki je med zlasti starejšimi najprej asociiran kot “dan mladosti”, so tri deklice in trije dečki v župnijski cerkvi sv. Petra v Radečah imeli slovesnost prvega svetega obhajila. Dogodek, ki je potekal pri bogoslužju ob 10.uri, so poleg staršev, sorodnikov in prijateljev prvoobhajancev pospremili tudi ostali farani, cerkev je bila namreč zadovoljivo polna, slavje pa so s pesmijo naredili še bolj bogato pevci na koru.

Sicer so prve priprave, vidne navzven, bile že na veliki četrtek, v tednu pred največjim krščanskim praznikom, ko je potekala predstavitev šesterice prvoobhajancev. Tedaj jih je domači župnik povabil pred oltar in starši so jih pokrižali, v znamenje prihajajočega Jezusovega telesa pa jim je bil simbolično razdeljen kruh, hlebček, ki je bil predhodno tudi blagoslovljen.

Tudi sicer je bil mesec maj v duhu intenzivnih priprav – povezanosti z Bogom, saj so se otroci pridno udeleževali šmarnične pobožnosti. Kot zanimivost velja omeniti, da večina otrok, ki so letos prvič prejeli prvo sveto obhajilo, prihaja z Jelovega in so se tako ob večerih redno srečevali pri Martinčičevi kapelici, kjer je “šmarnice” vodila Helena Kink (oz. ob njeni odsotnosti Marija Pohar). 

V tednu pred prvim svetim obhajilom jih je v sredo čakala najprej sveta spoved, po zaključku katere so si tudi izbrali snežno bela ogrinjala (z modrim trakom za dečke in z rdečim za deklice), na pripravah kasneje pa so se ob vodstvu domačega župnika tudi razporedili glede branja prošenj in zahval.

Ko je nastopil njihov veliki dan, so se najprej skupaj s starši zbrali pri Domu sv. Petra ob radeški cerkvi, katero so v soboto pred dogodkom starši okrasili s postavitvijo mlajev pri vhodu, predhodno nabranimi bršljanovimi listi, ki so bili nato povezani-sešiti v okrasne trakove, in pričakovanje prvoobhajancev in prvoobhajank se je vse bolj bližalo vrhuncu.

Če izvzamemo zakrament sv. krsta, ki ga prejmemo še kot dojenčki, je bil zakrament prejema sv. evharistije prvi trenutek, ko so sami, zavedno, izpovedali svojo vero in obnovili krstne obljube, s tem, ko so se na vprašanja župnika odgovarjali, da se odpovedo “grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu.”

Dogodek so pri oltarju obogatili tudi prvoobhajanci sami, s tem, ko so glasno in odločno zapeli nekaj pesmi, ki so jih pridno vadili pri veroučnih srečanjih – videti je bilo, da so se res veselili tega dne, kar se je odrazilo z zavzetim mašnim sodelovanjem in prepevanjem.

Po zaključenem obredu je pred koncem bogoslužja župnik Miro Bergelj prejel s strani staršev prvoobhajancev tudi priložnostno darilo, s katerim so se mu zahvalili za vso dobro voljo, tudi humorni pristop, predvsem pa potrpežljivost, ki jo izkazuje pri verski vzgoji, razumljivo, navihanih in razigranih danes 8 in 9-letnikov in 8-9-letnic. Sledilo je še fotografiranje in pogostitev v Domu svetega Petra, za katero so okusne različne vrste peciva pripravile oz priskrbele mame prvoobhajancev in prvoobhajank. Druženje v cerkvi se je s tem sklenilo, se pa seveda nadaljevalo pri z družino vsakega izmed slavljencev (prvoobhajancev in prvoobhajank) s skupnim kosilom, ki je bilo ta dan mnogo bolj praznično in družinsko-prijateljsko obarvano kot ob ostalih nedeljah.

Vsi trije dečki in vse tri deklice to nedeljo čaka še sklepni del v veroučnem letu, ki je bilo prelomno zanje – ob telovski procesiji bodo namreč sodelovali v sprevodu, in iz košaric potresali cvetne lističe pri več priložnostno postavljenih oltarjih, ob katerih se izrekajo prošnje za različne namene. In kot kaže, jim bo, kakor jim je bilo že na dan prvega svetega obhajila, tudi na dan telovske procesije, vreme naklonjeno – s soncem in toplino, ki jo v junijskem času že prijetno oddaja.

Besedilo: Doroteja Jazbec

Foto: Foto Asja