V četrtek, 14. 8. 2025, smo se  že petnajstič odpravili na peš romanje iz Brunka na Zaplaz.

Po jutranji sveti maši v cerkvi Svetih Treh kraljev na Brunku, katero je daroval domači gospod župnik Miro Bergelj, smo popili kavo, se fotografirali ter se podali na Grozdetovo romarsko pot. Letos nas je bilo devet, pet moških in štiri ženske. Vseh petnajstih romanj se je do sedaj udeležil le gospod župnik Miro, sledi mu Miran, kateri je manjkal le trikrat. Zanimivo je, da se vsako leto številčno romanja udeleži več moških, a kljub temu je najmlajša in najstarejša oseba ženskega spola. Letos sta se nam pridružila tudi dva romarja iz župnije Šentrupert. Kljub napovedanemu vročemu vremenu smo pogumno premagovali kilometre  in kmalu nas je že pričakalo prvo okrepčilo na Leskovcu. Pot smo nadaljevali z molitvijo rožnega venca, prijetnim pogovorom ali v tišini vsak s svojimi mislimi. To je bila tudi priložnost, da svoje  prošnje, težave in zahvale posredujemo Mariji in jo prosimo. Vmes smo imeli še dva počitka in čas za malico v bližini Šentjanža. Ura se je počasi približevala dvanajsti, ko smo prispeli v Šentrupert. Kot vsako leto, nas je tudi tokrat prijazno sprejel in pogostil v župnišču gospod župnik Jakob Trček. Ustavili smo se tudi v tamkajšnji cerkvi, kjer smo si med drugim lahko v zakristiji ogledali razstavljeni najstarejši rimski misal (mašno knjigo) iz leta 1605.

Po daljšem počitku in kosilu smo se odpravili proti Mirni.  Na poti smo se ustavili še na Veseli gori v cerkvi Sv. Frančiška Ksaverija in pot nadaljevali do mesta, kjer so našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Po krajšem počitku smo zmolili litanije njemu v čast in že z nekoliko utrujenimi koraki pot nadaljevali proti cilju. Kljub vročini in fizičnemu naporu smo vsak s svojimi mislimi srečno prispeli na Čatež. V Domu Čebelica – Centru šolskih in obšolskih dejavnosti smo se fotografirali, preoblekli, okrepčali in se odpravili na večerno procesijo.

Z lučkami smo se iz župnijske cerkve na Čatežu odpravili do romarske cerkve na Zaplazu in celodnevno romanje zaključili s sveto mašo. Z lepimi spomini, doživetji in hvaležnostjo smo se v poznih večernih urah odpravili proti domu.

Zapisala: Štefica Mlakar

Foto: Miran Prnaver

V Radečah smo tudi letos slovesno obeležili praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi – Telovo. Praznik evharistije, ki nas spominja na Kristusovo navzočnost med nami, je bil letos na tretji četrtek v juniju, osrednje praznovanje pa smo pripravili v nedeljo po njem.

Po sveti maši, ki jo je, kot običajno, daroval domači župnik Miro Bergelj, smo se zbrani verniki zvrstili v tradicionalno procesijo z Najsvetejšim. Sodelovali so Godba Slovenskih železnic, župnijski pevski zbor, predstavniki krajevnih društev s prapori, ministranti, nosilci bander in luči, letošnji prvoobhajanci s košaricami cvetja ter številni župljani. Pot nas je vodila mimo treh skrbno pripravljenih zunanjih oltarjev – po Starograjski ulici do reke Save, nato vzdolž njenega nabrežja do župnijskega vrta, od tam pa nazaj do cerkve. Hodili smo ob godbi in petju, z našimi prošnjami in zahvalami v mislih. Ob zadnjem oltarju smo prejeli blagoslov na vse štiri strani neba – kot prošnjo in popotnico za vse naše poti.

Veroučenci so nato dobili še svoja veroučna spričevala, sledilo pa je prijetno druženje ob pogostitvi. Karitas je pripravila srečelov z bogatimi nagradami, vsaka srečka je bila dobitna. Glavno nagrado, pršut, je podarilo podjetje Kras Sežana, njegov novi lastnik pa je postal tisti, ki je najnatančneje uganil njegovo težo.

Ob vsem tem je bilo veliko dobre volje. Na Telovo se je znova pokazalo, da vera ni le zasebna izkušnja, ampak skupnostna moč. Zbrani v pripravah, molitvi in druženju smo kot župnija ponovno stopili skupaj, spomin na lepo praznovanje pa v srcih ostaja še dolgo potem, ko se naše poti že razidejo.

Zapisala: Mateja Kovač

Foto: Miran Prnaver