V petek, 15. novembra, je bilo v domu Sv. Petra v Radečah zelo zanimivo in dobro obiskano predavanje.
Naša faranka Tadeja Mesojedec je preživela 8 mesecev v Kambodži, kjer je opravljala svoje misijonsko delo v misijonu, ki ga vodijo sestre hčera Marije pomočnice. Pridružila se je sestri Ljudmili Anžič. Sestre so ustanovile Don Boskov center, kjer se izobražujejo mlada socialno ogrožena dekleta. Sestavlja ga vrtec, ki ga obiskuje 200 deklet, nadaljnjega izobraževanja pa se udeležuje 400 deklet. Tadeja je poučevala angleški jezik in tako pomagala dekletom k lažjemu vključevanju v družbo ter lažjemu dostopu do delovnega mesta.
Kambodža, ta jugovzhodna azijska država je devetkrat večja od Slovenije in šteje 13 milijonov prebivalcev. Pismenih je približno dve tretjini prebivalcev, le tretjina prebivalcev ima dostop do zdrave pitne vode. Povprečna starost, ki jo dosežejo, je 57 let. Prevladujoča vera je budizem (95% prebivalcev). Slaba in zelo draga je zdravstvena oskrba. Osrednja hrana je riž. Tadeja nam pove, da ljudje v vseh obrokih hrane jedo riž. Kambodža ima zelo krvavo preteklost, saj je bilo v času vladavine rdečih Kmerov v letih 1975 – 79 pobitih od dva do tri milijone ljudi, kar je predstavljajo skoraj petino prebivalstva. To je pustilo na prebivalstvu trajne posledice, ki jih je čutiti še danes.
Tadeja je bila med domačini zelo lepo sprejeta, med dekleti pa je bila še posebej zanimiva, saj je belka. Zelo dobro se je vživela med nove soljudi, le riža se je za nekaj časa preobjedla. Podnebje je bilo zelo zahtevno, saj, poleg visokih temperatur, vlada izredno visoka vlaga. Zelo malo pitne vode je tudi pri Tadeji povzročalo kar nekaj obolenj, a hvala Bogu brez hujših posledic. Za razliko od Afrike, tu ni toliko pomanjkanja hrane.
Zaradi strašne zgodovine je prisotno veliko pomanjkanje čuta za družino, za graditev odnosov. Pravega družinskega življenja ni čutiti, saj tudi potem, ko se poročijo, moški in ženske večino časa preživijo vsak zase. Tako je delo misijonark predvsem v prebujanju teh vrednost. Tako tukaj, za razliko od Afrike, ni toliko novih kristjanov in tudi ni veliko duhovnih in redovnih poklicev. Tisti, pa ki se spreobrnejo, imajo kar precej težav z avtohtonimi budisti.
Je pa Tadejo nadvse ganilo, kakšen čut in hvaležnost imajo domačini do kruha. Ko se je vrnila domov, je ponovno občutila, kako imajo pri nas nekateri nespoštljiv odnos do hrane. Povedala nam je, da je bilo pravzaprav njeno skoraj najtežje obdobje, ko se je vrnila nazaj. Ko človek zopet vidi, kako malo znamo ceniti vse, kar je dano.
Za sabo ima zelo dragoceno življenjsko izkušnjo, ki bo ostala kot njen trajen pečat. Predavanje je bilo za vsakega udeleženca tudi lepa priložnost, da potrka na svojo vest in se zahvali Bogu za vse lepo in dobro, kar nam je dano.
Miran Prnaver
