Prejem Sv. duha je za vsakega pravega kristjana trenutek, ko se odloči, da svoje življenje izroči v Božje roke in postane Jezusov pričevalec. Trden kot učenec Janez, ki vztraja pod Jezusovim križem…

Letošnji radeški birmanci- bilo jih je 30 so se pripravljali na zakrament v različnih skupinah:

-Ministranti so odkrivali pomen služenja pri oltarju.

-Pevci so s svojimi glasovi na koru lepšali bogoslužja.

-Bralci so sodelovali pri branju prošenj in beril.

– Karitasova skupina je pomagala pri različnih dejavnostih v župniji in krepila odnos do dobrodelnosti.

V sredo 27. aprila pa je šlo »zares«, ko so po rokah upokojenega nadškofa dr. Antona Stresa prejeli darove Sv. duha. Prazničnega dne ni mogel zmotiti niti dež, ki se je ulil kmalu po maši. Somaševanje duhovnikov, sodelovanje staršev birmancev pri branju beril, ter samih birmancev pri prošnjah in prinašanju darov je v izbrano okrašeni cerkvi skupaj z nagovorom nadškofa dajalo ton svečanosti in zavedanja, da smo Božji otroci za katere je poskrbljeno.. Samo birmovanje je potekalo brez pesmi s kora, tako, da je bilo jasno slišati besede birmovalca in birmancev. Upamo le da bo seme tega zakramenta bogato obrodilo. Na koncu maše sta sledili zahvali nadškofu in župniku Miru, ki je mlade kristjane pripravljal na pot v zrelo in odgovorno krščansko življenje.

Po obveznem fotografiranju je bila v domu Sv. Petra pripravljena pogostitev za vse prisotne.

Birma je za nami, pred nami pa spremljanje naših birmancev v življenje in prošnja naj bodo močni, kot Jezusov učenec Janez.

Besedilo: Drago Kozinc

Foto: Foto Asja

Tudi letos smo v naši župniji v postnem času molili križev pot ob petkih in nedeljah.

S tem smo se podali na prav posebno pot – na pot premišljevanja o Jezusovem trpljenju.  S seboj smo nosili vso »težo« našega vsakdanjega življenja, ki je prepleteno z različnimi stiskami.  Ob križevem potu  smo se spominjali  poti  Jezusovega trpljenja od trenutka, ko ga je Poncij Pilat obsodil na smrt, do trenutka, ko so mrtvega Jezusa položili v grob.

Križev pot se je razvil iz pobožnosti romarjev, ki so v Jeruzalemu sledili Jezusu iz mesta proti Golgoti. Po poti so molili in se spominjali posameznih prizorov.  V Evropi se je molitev križevega  pota razširila ob pobožnosti  svetega Frančiška Asiškega  v 13. stoletju.

Hvala Bogu, smo pobožnost križevega pota v radeški župniji lepo sprejeli.  Na prvo postno nedeljo ga molimo v farni cerkvi, prav tako tudi ob petkih.  Vse ostale postne nedelje pa posamezne skupine, ki delujejo v župniji, pripravijo molitev križevega pota v podružničnih cerkvah. Tako imamo možnost, vsaj enkrat na leto, obiskati naše podružnice, ki so vse v lepem naravnem okolju. Ob tem lahko razmišljamo o križih svojega življenja, o naših bližnjih, ki niso mogli z nami, o tistih, ki niso hoteli z nami, predvsem pa o tistih, ki so nekoč tu hodili in jih ni več med nami. Prav je, da smo v molitvi povezani  z vsemi, ki nas potrebujejo, pa tudi s tistimi, ki so svoj križ življenja nosili pred nami.

Naj nas vse vodi svetloba praznega groba in nam kaže pravo pot.

Besedilo: Regina Pinosa

Foto : Miran Prnaver