Župnijsko cerkev sv. Petra v Radečah je 29. oktobra 1911 posvetil škof Anton Bonavertura Jeglič. Leta 1926 je cerkev dobila zvonik in v letu 1938 še nove orgle. Tako so skoraj osemdeset stare orgle bile potrebne obnove.

Obnova je potekala od sredine meseca julija do druge polovice oktobra, torej dobre tri mesece. Vrednost obnove je bila 24.500 evrov. Opravil jo je mojster Marijan Bukovšek iz Medvod. V nedeljo, 3. septembra, je po polenajsti maši gospod Bukovšek predstavil sam inštrument ter pomen in način obnove orgel. Na koru je bil tako mogoč ogled orgel tudi od »znotraj«, kar je seveda zelo redka priložnost. V procesu čiščenja in obnove naših orgel so bile razstavljene. Preko 1700 piščali in ostale opreme je bilo tako vidnih in dostopnih.

Orgle je sicer izdelal Franc Jenko kot opus 31 leta 1938. Imajo dva manuala in pedal. Nameščenih je 24 registrov. Sestavlja jih preko 1700 lesenih in kovinskih piščali. Orgle so instrument, ki ga imenujemo tudi kraljica glasbil, tako zaradi velikosti kot tehnične dovršenosti. Lahko rečemo, da so največji in najpomembnejši inštrument v kraju in v naši občini.

Naj po temeljiti obnovi še dolgo služijo svojemu namenu in lepšajo tako bogoslužja kot ostale priložnosti, ko pokažejo vsa svojo veličino, bogastvo in lepoto.

Besedilo Miran Prnaver (del besedila povzet po besedilu iz 11. številke Glasa Župnije Radeče)

Foto: Danica in Miran Prnaver

 

 

Zadnjo soboto v septembru smo romarji napolnili enega izmed večjih avtobusov in se odpravili v Italijo, na Svete Višarje. Kot vedno smo bili tudi tokrat pestra skupina, veselili smo se skupnega druženja in vsega, kar smo od obiska tega romarskega kraja lahko pričakovali. Že davno so ga poimenovali božja pot treh narodov in tudi ob našem obisku smo na vsakem koraku slišali italijanske, nemške in slovenske besede številnih obiskovalcev. Sredi dneva smo se v nabito polni cerkvi, posvečeni Višarski Kraljici, udeležili svete maše, ki je ob somaševanju našega gospoda Mira in kar nekaj tujih duhovnikov potekala v več jezikih. Začutili smo romarski utrip te gore, ki že od 14. stoletja živi s svojo zanimivo zgodbo o kipu Marije, ki ga je tu našel pastir in ga nekajkrat nesel v dolino, a je vedno znova našel pot nazaj. Občudovali smo strma in že nekoliko zasnežena pobočja okoliških vrhov Julijskih Alp, nato pa se z žičnico vrnili v dolino. Po kosilu v Žabnicah smo se na poti domov ustavili v Planici in si ogledali novi skakalno tekaški center. V njem smo med drugim opazovali poskuse ležanja na vetru, ki piha skozi vetrovnik, in si v hladnem podzemlju ogledali umetno zasneženo stezo za tek na smučeh. Z razgledne ploščadi smo občudujoče zrli na številne skakalnice, še bolj pa na vso lepoto okoliškega gorskega sveta, kot si si jo je lahko zamislil in jo ustvaril le Stvarnik. Romanja res bogatijo in to smo na poti domov verjetno občutili prav vsi.

Besedilo in foto : Mateja Kovač