V nedeljo, 14. 10. 2018, je bilo v naši župniji tradicionalno srečanje bolnikov, starejših in invalidov. Že pred začetkom svete maše je potekala molitev rožnega venca, imeli pa smo tudi priložnost za spoved. Predstavniki Župnijske Karitas so sodelovali z uvodnim pozdravom in branjem Božje besede ter prošenj.

V nagovoru je gospod župnik Miro lepo pozdravil vse prisotne in še posebej tiste, ki so se v preteklosti dejavno in redno udeleževali bogoslužja, zdaj pa zaradi starosti ali bolezni tega ne zmorejo več.

Govoril je o tem, da tisti, ki nimajo izkušnje z boleznijo in starostjo, težko govorijo o njej oziroma rečejo, da jo razumejo. Človek, ki nima te izkušnje, težko razume, lahko pa izkazuje sočutje.

Od koncu svete maše so vsi,ki so želeli, prejeli zakrament bolniškega maziljenja.Bolniško maziljenje olajša trpljenje in pomiri tesnobo. Obnavlja zaupanje v Boga, daje moč v boju zoper skušnjave. Prejmejo ga lahko bolniki, ostareli in vsi, ki čutijo to potrebo in željo.

Vsi starejši in bolniki, ki ne morejo več redno obiskovati nedeljske svete maše, lahko prejmejo sveto obhajilo ob prvih petkih, ko župnik obiskuje bolnike. Lepo je, če svojci svojim bližnjim omogočijo to možnost, saj so le-ti bili v času, ko sta jim zdravje in telesne moči to dopuščale, v živem stiku z župnijo.

Po sveti maši je sledilo druženje v Domu svetega Petra. Za organizacijo in pogostitev so poskrbeli prostovoljci Župnijske Karitas Radeče.

Besedilo in foto: Miran Prnaver

Križev pot danes poznamo kot najbolj običajno in poljudno obliko pobožnosti do Kristusovega trpljenja, ki nam pomaga, da zremo njegove bolečine in se pustimo dotakniti njegovemu usmiljenju.

V naši župniji imamo Križev pot v obliki 14-ih kapelic na Žebniku. Začetki tega Križevega pota segajo v prvo polovico 19. stoletja. Postaje in freske je že močno načel zob časa, zato so bile potrebne obnove. Obnova se je začela v začetku poletja preteklega leta in bila zaključena konec septembra letošnjega leta. V obnovljene kapelice so vstavljene  reprodukcije Križevega pota z Mengor pri Tolminu. Ta Križev pot je v obliki mozaika izdelal pater Marko Rupnik skupaj s svojim ateljejem Centra Aletti.

Na prizorih Križevega pota, narejeni so v tehniki mozaika, se vidijo samo obrazi, le svetlikanje oči, tako da se vsa duhovna intenzivnost zgosti na obličju. Prav obličje namreč razodeva osebo. Originalni križev pot je bil na Mengorah postavljen leta 2008.

Vodenje obnove je prevzel domači ključar Vinko Bec. Številni domačini in drugi so pomagali na takšen ali drugačen način.

Blagoslov obnovljenih kapelic je potekal na rožnovensko nedeljo, 7. oktobra. Najprej je bila maša v cerkvi Žalostne matere Božje na Žebniku, nato pa blagoslov vsake kapelice posebej in dodatna razlaga vsake postaje in tega, kaj nam p. Rupnik želi preko mozaika Križevega pota sporočiti predvsem za današnji čas.

Mašo in blagoslov je vodil naš gospod župnik Miro Bergelj. On je zavzeto bedel in pomagal pri obnovi ter bil nosilec ideje in postopka, da smo dobili reprodukcijo p. Rupnika na Žebniku.

Slovesnosti sta se poleg številnih domačinov in radeških faranov med drugim udeležila tudi radeški župan Tomaž Režun in priznani slovenski etnolog Silvester Gaberšček, sicer vodja Sektorja za nepremično kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije.

Po blagoslovu je sledilo še prijetno druženje ob dobrotah, ki so jih pripravili domačini.

Slovesnost je spremljalo spremenljivo vreme – od megle, dežja do sonca. Kot je naše življenje lahko spremenljivo, tako tudi za postajami Križevega pota, ki se dogajajo na veliki petek, pride nedelja Kristusovega vstajenja, ki je naše upanje in moč naše vere.

Besedilo in foto: Miran Prnaver

 

Letošnje župnijsko romanje nas je v zadnji septembrski soboti vodilo na Kočevsko. Videli in izvedeli smo veliko, saj se nam je na poti pridružil vodič iz teh krajev, gospod Matjaž Matko.

Najprej smo si ogledali župnijsko cerkev svetega Jerneja v Kočevju. Ob predstavitvi župnika Damjana Štiha smo občudovali njeno izjemno lepoto in zanimivo arhitekturo. Zapeli smo pesem in se priporočili godovnjakom tega dne, nadangelom Mihaelu, Gabrielu in Rafaelu. Po jutranji kavi v gostišču ob Kočevskem jezeru smo pot nadaljevali do grobišč pod Krenom. Grozljivi kraj množičnih povojnih pobojev nekaj tisoč domobrancev in drugih nasprotnikov partizanskega gibanja nikogar med nami ni pustilo ravnodušnega. Sledila je vožnja v Rajhenav, na zanimivo predstavitev ene izmed v slovenskem merilu večjih in uspešnejših živinorejskih kmetij. Sredi dneva smo prispeli v Koprivnik. V lepo urejeni kamniti cerkvici svetega Jakoba smo se udeležili svete maše, ki jo je daroval naš župnik Miro. Ob prebiranju priimkov na vaškem pokopališču smo razmišljali o nekdanjem pestrem življenju kraja, saj so na območju Kočevskega pred drugo svetovno vojno kar 600 let živeli nemški Kočevarji. Za njimi je po izselitvi ostalo mnogo zapuščenega prostora, ki si ga zdaj s pomočjo  namenskih sredstev iz evropskih skladov prizadevajo ponovno oživiti. Ogledali smo si  muzejske in etnološke zbirke v krajevnem Zavodu za varstvo kulturne dediščine, kjer so nam postregli tudi s kosilom. Pot nas je vodila naprej proti Nemški Loki. Prevzele so nas razvaline nekdaj mogočne cerkve Device Marije Tolažnice, ki je bila priljubljeni cilj romarskih poti. Nekaj let po drugi svetovni vojni so jo minirali, a so njeni ostanki kljub že močni zaraščenosti še vedno nadvse zgovorni. Na poti domov smo se ustavili v Žužemberku in si ogledali tamkajšnji lepo obnovljeni grad.

Dan in druženje smo v avtobusu zaključili s skupno molitvijo in zahvalami. In z ugotovitvijo, da je na naših romanjih vedno lepo. Da doživetja prav vsakič presežejo naša pričakovanja, pa čeprav ta nikoli niso skromna. Se nam drugo leto pridružite?

Besedilo: Mateja Kovač

Foto: Miran Prnaver