Kot so se davnega leta 1618 veselili prebivalci Radeč novoustanovljene župnije, so se v nedeljo, 24. junija, enako in še toliko bolj tudi njene visoke 400. obletnice. S pozdravnimi besedami predstavnikov župnijskega pastoralnega sveta Mateje Kovač in Mirana Prnaverja na začetku slavja v župnijski cerkvi sv. Petra, »ko uživajo vse prednosti dobro utečene skupnosti in jih pri tem prevevata »hvaležnost in ponos pa tudi občutek odgovornosti, da bomo znali vse dobro v skupnosti prepoznati, bogatiti in predati naprej našim naslednikom.« To pa v zaupanju, kakor so izrazili pevci na koru pod vodstvom Jacinte Doberšek Mlakar z mogočno pesmijo, »Ti si Peter skala in na to skalo bom zidal svojo Cerkev …« in nato podobno dvigali duha vso mašo.

Boga pa so skupaj z metropolitom nadškofom msgr. Stanislavom Zoretom, ki je prišel prvikrat v njihovo sredo, ter nekdanjima kaplanom Janezom Šketom in župnikom Slavkom Kalanom, sedanjim Mirom Bergljem in škofovim tajnikom Boštjanom Prevcem, prosili tudi za blagoslov obnovljenega oltarja in orgel na koru; da bosta v njih prebujala občutek za lepo in sveto, pobožnost in slavljenje Boga. Za očiščen in konzerviran oltar so se zahvalili restavratorki Saši Dolinšek z ekipo, za obsežno delo na osemdeset let starih orglah Marjanu Bukovšku ter seveda dobrotnikom in donatorjem, še posebej Občini Radeče, katere predstavniki, župan Tomaž Režun s sodelavci, so se tudi udeležili slovesnega bogoslužja. Zahvala pa je veljala še dvajsetim klekljaricam pod vodstvom Albine Rutar, ki so poskrbele za nove in enotne prte, za krašenje Simoni Glavač, spletene trakovom iz bršljana Renati Zupanc in obnovljena polkna v zvoniku. Druženje ob pogostitvi po maši, srečelov za poplačilo obnovljenih orgel in nadškofova vožnja s splavom po Savi pa je dalo končni pečat velikemu, občuteno pripravljenemu praznovanju.

400. obletnica župnije je bila gotovo priložnost, da so se veselili svoje zgodovine, življenja, ki je vrvelo že v prazgodovini, v času Rimljanov, še zlasti pa od 11. stoletja dalje, ko se območje Radeč z okolico prvič pojavi v zgodovini in doživi svoj vzpon in razmah. Prva cerkev sv. Petra v tem kraju zraste na začetku trinajstega stoletja kot podružnica laške pražupnije, čeprav se omenja prvič šele leta 1429. Že leta 1385 Radeče imajo lastnega, stalnega duhovnika. V šestnajstem stoletju se čuti vpliv luteranstva. Na začetku sedemnajstega stoletja (leta 1613) pogori trg s cerkvijo, župniščem in šolo, vendar so že čez pet let župnija, leta 1787 preidejo pod ljubljansko škofije in leta 1810 dobijo sedanji župnijski obseg s šestimi podružnicami: Vrhovo, Močilno, Žebnik, Jelovo, Brunk in Podkraj.

Pomembno je, da se te preteklosti zavedamo v vsem, kar nosi seboj, lepem in trpljenju. Poznamo korenine svojega kraja in korenine vere v svojem kraju. Toda, ko slišimo beseda župnija sv. Petra v Radečah, kaj mi pride na misel v moji notranjosti, se je vprašal v nadaljevanju pridige nadškof Zore. Cerkev, župnišče, ta ali ona podružnica, meje župnije, občestvo, ki se zbira, ali pomislim morda tudi sam nase? Kakšna je župnija skozi moje srce, moje vero, podobo Boga, ki jo živim v odnosu z brati in sestrami? Na to si mora odgovoriti vsak zase.« Pri tem pa razširiti svojo misel prav na čisto vse prebivalce župnije. Na tiste dobre mame, ki so vsak dan pri maši, tudi na tiste, ki jih nikoli ne bo v cerkev. Kajti Bog, ki živi v tej župniji, mora po tukajšnjem kristjanu dosegati in se dotikati čisto vsakega človeka, ki živi na tem območju. Če ne drugače, da ste sposobni lepih odnosov in rodovitne skupnosti. Naše ime, ki ga vsak osebno ima, pa je tudi kristjan, saj je vsak od nas krščen v Jezusa Kristusa. Skratka, ali v meni živi Kristus? Za kaj takega moramo živeti iz Božje besede, verjeti božjemu sporočilu, vsem znamenjem in dogodkom, vedno znova prisluhniti Besedi Boga, ki obljublja, prinaša blagoslov in življenje. Če bomo v resnici verjeli Bogu, bolj kot čemerkoli drugemu, Beseda v nas bo živa in učinkovita, bomo kot posamezniki in skupnost izpolnili poslanstvo na svetu. Kakor Janez pripravili pot Kristusu, najprej v svojem srcu, nato v svoji družini. Za to pa se je potrebno prizadevati, z vero in dejavnim življenjem po veri. V vsem kraju in na mestu, kjer živimo in delujemo. »Z jasnim in svobodnim krščanskim življenjem. Ko sproščeno veruješ, živiš evangelij, dan za dnem delaš dobro, odpuščaš žalitve, živiš resnico v svobodi. To je pripravljanje poti Jezusu Kristusu v srcih naših otrok, ki bodo živeli iz našega zgleda in med nami, v naši družbi, ki mora imeti vedno v sebi to sol, luč krščanstva, kvas Jezusovega evangelija.« Svoj nagovor pa je nadškof Zore sklenil z besedami: »Štiristoletnica župnije je zato povabilo, da na ta način praznujemo ta trenutek, veseli, hvaležni za preteklo, odgovorni za sedanje in polni upanja za prihodnje. »Če bomo na ta način živeli štiristoletnico, potem imajo Radeče prihodnost!«

Besedilo in foto: Jože Potrpin

Telovo je zapovedan praznik, zato je še posebej prav, da se na ta dan udeležimo svete maše. V mnogih evropskih državah je to tudi dela prost dan, žal pri nas ni tako. Zato imamo slovesno sveto mašo s procesijo na nedeljo po prazniku. Tako se te slovesnosti lahko udeleži več ljudi in društev, ki so posebej povabljena.

Letos se je na prvo nedeljo v juniju slovesnost pričela s sv. mašo ob 8. uri. Lepo je bilo že v cerkvi videti prapore različnih društev, skupaj z banderami in nebom. Po sv. maši smo z Jezusom v sv. hostiji odšli iz cerkve v procesiji, ki je pri nas v Radečah od leta 1964 do 2009 ni bilo. Po poti v okolici cerkve smo se ustavili pri treh začasno postavljenih oltarjih. Pri vsakem smo poslušali evangelij in prosili za Božji blagoslov in druge namene. Po rokah g. župnika Mira smo Jezusa v monštranci ponesli po našem kraju. Spremljali so ga letošnji prvoobhajanci ter drugi otroci s košaricami cvetja, predstavniki društev in Božje ljudstvo. Po naši dolini se je razlegala pesem cerkvenega pevskega zbora in glasba Pihalnega orkestra radeških papirničarjev. Z vsem tem smo tudi navzven pokazali naše veselo praznovanje in vero, katera je za človeški rod še kako potrebna. Ob koncu slovesnosti smo vse povabljene še skromno pogostili.

Besedilo: Regina Pinosa

Foto: Miran Prnaver