Nebeška gora je najvišji vrh v naši občini. Njena višina je 958 metrov nad morjem in je, na primer, višja, kot je bližnja Lisca.

Na tej točki je bil 13. septembra leta 2009 postavljen zvon. In sicer na pobudo in s sodelovanjem domačinov ter s pomočjo Občine Radeče  in planinskega društva. Navada je, da se tako znamenje tudi blagoslovi. In ker to do sedaj še ni bilo opravljeno, je nekaj članov planinskega društva podalo takšen predlog. Omenjena pobuda je bila posredovana tudi na seji občinskega sveta. Tako je bilo dogovorjeno, da se blagoslov opravi ob letošnjem občinskem prazniku.

Vsako leto ob občinskem prazniku poteka pohod na Nebeško goro. In tako je bilo tudi letos v soboto, 8. septembra. Na vrhu se nas je zbralo res veliko pohodnikov. Poln avtobus pohodnikov je opravil pot od Zagrada do vrha, še okoli 20 drugih udeležencev pa je prišlo do Čimernega z avtom in nato opravilo zadnji  del poti peš. Tako je bila na vrhu 70-glava množica, med njimi tudi precej mladih in otrok.

Po prihodu vseh na vrh je pozdravne besede namenil predsednik Planinskega društva Radeče Jože Šušteršič. Nato je sledil blagoslovi zvona, ki ga je opravil svibenski župnik Janez Jasenc. Vas Čimerno in s tem tudi Nebeška gora spadata namreč v župnijo Svibno. Gospod Jasenc je ob blagoslovu zaželel, da bi nas taka točka, kot je Nebeška gora z zvonom, povezovala in bi v skupnem druženju bogatili drug drugega in s tem ustvarjali prijetno okolje in počutje.

Na povratku proti domu pa smo bili vsi udeleženci pohoda pod kozolcem pri cerkvi na Čimernem deležni še golaža in pijače.

Besedilo in foto: Miran Prnaver

Cerkev svetega Miklavža na Savi v Podkraju spada v župnijo Radeče. Po 2. svetovni vojni je večino časa maševal in vodil občestvo vsakokratni župnik iz Hrastnika, saj je bilo tako dogovorjeno med župnijama Radeče in Hrastnik.

Od Velike noči 2017 pa župnija Hrastnik nima več svojega župnika, ampak jo zaradi pomanjkanja duhovnikov soupravlja župnik z Dola pri Hrastniku, ki ima torej dve župniji in časovno ne uspe skrbeti za cerkev svetega Miklavža na Savi. Posledično se pastoralna skrb vrača v radeško župnijo.

Cerkev je v osnovi poznogotska, v baroku je bila močno predelana. Letnica njenega nastanka ni znana, izvirala pa naj bi iz 16. stoletja. Sv. Miklavž je bil zavetnik brodarjev, splavarjev in čolnarjev.

Stavba obsega pravokotno ladjo, tristrano sklenjeni prezbiterij in ob severni steni prizidan zvonik in kapelo. Je tipična poznosrednjeveška cerkev, ki je bila v baroku predelana, o čemer pričajo ostanki poznosrednjeveških fresk iz časa okrog leta 1500 (niz apostolov) v prezbiteriju. Današnja zunanjščina je posledica predelav v baroku, kar velja tudi za notranjščino.

Kvaliteten poudarek notranjščine je veliki »zlati oltar« iz druge polovice 17. stoletja in oltar sv. Barbare iz prve polovice 18. stoletja.

Na stranskem oltarju stoji tudi kip sv. Janeza Evangelista.

V bližini te cerkve je nekoč stala več kot sto let stara hiša, v kateri so po ustnem izročilu stanovali ribiči in čolnarji.

Cerkev je bila leta 2006 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Radeški župnik Miro Bergelj je tako opravil sveto mašo v nedeljo, 2. septembra 2018, ob 12.00 uri. Zahvalil se je vsem domačinom za vso skrb, da je svetišče tako lepo ohranjeno in da so ga očistili, okrasili in pripravili za današnje bogoslužje, ki je bilo v tej cerkvi prvič po letu dni. Podružnica ima dva ključarja, in sicer Andreja Ferka in Antona Krežeta.

Več kot 50 ljudi (domačinov in Radečanov) je napolnilo cerkev. Zavzeto sodelovanje in prepevanje pri maši ter druženje ob dobrotah domačinov po maši je naredilo to nedeljo za vse, ki smo bili v Podkraju, res prisrčno srečanje med nami in z Njim, ki nas je zbral in povezal.

Besedilo in foto : Miran Prnaver

 

 

Štirinajsti avgust je bil letos že osmo leto v naši župniji rezerviran za romanje na Zaplaz. Tako smo se v torek najprej zbrali pri sveti maši na Brunku. Jutranjo sveto mašo je daroval naš gospod župnik Miro Bergelj, ki se je tudi sam udeležil peš romanja. Na godovni dan mučenca svetega Maksimilijana Kolbeja so bile misli posvečene temu svetniku, ki je zgled nesebične ljubezni do bližnjega in obenem veliki Marijin častilec.

Po maši je sledilo okrepčilo, fotografiranje skupine18-ih romarjev in odhod proti Zaplazu, ki je od Brunka oddaljen približno 30 km. Vreme zjutraj ni bilo ravno najboljše, saj je odhod spremljal rahel dež. Res pa je, da je bilo v preteklosti romanje manj zahtevno, če je bilo deževno vreme, kot če je sonce žgalo ves dan.

Po začetnem rahlem dežju nas je doletela močna ploha, ko smo ravno prispeli na Leskovec in našli streho in okrepčilo pri družini Renko. Ko se je nebo zvedrilo, smo nadaljevali pot. Še kako uro, dve nas je spremljal rahel dež, nato pa smo imeli lepo vreme, ne prevroče in brez dežja. Tako smo bili, kljub precej slabi napovedi za dan, deležni večinoma lepega vremena. Pot nas je vodila mimo Šentjanža proti Šentrupertu. Tu smo, približno na polovici poti, imeli daljši postanek. Ogledali smo si mogočno župnijsko cerkev, ki nam jo je prijazno predstavil domači župnik salezijanec Jakob Trček, in bil je čas tudi za zasluženo kosilo.

Po nadaljevanju poti smo se na kratko ustavili še na Veseli Gori pri Šentrupertu pri cerkvi Sv. Frančiška Ksaverija.

Naslednji postanek je bil pod mirenskim gradom, na kraju, kjer so februarja leta 1943 našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Tu smo zmolil litanije njemu v čast, sicer pa smo na poti poleg pogovora med seboj imeli pogovore tudi z Božjo Materjo Marijo in njenim sinom preko treh rožnih vencev, ki smo jih zmolili. Četrti del rožnega venca smo zmolili na Čatežu pri procesiji s svečkami. Vsak od nas je romanje lahko posvetil določeni prošnji ali zahvali. Po našem blaženem mučencu imenujemo naše romanje Grozdetovo romanje (Lojze Grozde, rojen 27. maja 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna, leta 2010 je bil na Evharističnem kongresu v Celju proglašen za blaženega, njegovi posmrtni ostanki so shranjeni v cerkvi na Zaplazu v stranskem oltarju).

Na Mirni se nam je pridružil še Matevž in z nami opravil zadnji del poti.

Na Čatežu smo se pri Domu Čebelica – Centru šolskih in obšolskih dejavnosti spočili, preoblekli in uredili. Pričakali so nas nekateri naši domači in prijatelji, nas pogostili in nas po koncu svete maše odpeljali proti domu. Večerna procesija s svečkami od župnijske cerkve na Čatežu do romarske cerkve na Zaplazu se je začela ob osmih zvečer. Slovesno sveto mašo je daroval generalni vikar novomeške škofije Božidar Metelko. Uvodoma je posebej pozdravil našo romarsko skupino iz Radeč. Na Zaplazu smo svoje želje, prošnje, zahvale položili pred Božjo mater Marijo, kateri je posvečena ta romarska cerkev, in pred blaženega Alojzija Grozdeta.

Hodili smo približno sedem ur čiste hoje. Razlika med najmlajšo romarko (13 let) in najstarejšim (70 let) je bila več kot pol stoletja. Dva romarja sta bila letos prvič z nami.

Upamo, da se ob letu osorej zopet srečamo in da se nam pridruži še kdo na novo.

Besedilo: Miran Prnaver

Foto : Mateja Kovač in Miran Prnaver