V lanskem adventnem času se je v župniji Svibno porodila ideja o romanu h Kraljici miru v Medžugorje. Ob misli, da v mali župniji ne bo dovolj udeležencev, smo povabilo razširili na sosednji župniji, župnijo Šentjurij – Podkum in župnijo Radeče.

Za čas pobožne odprave smo si izbrali postni čas. Čas priprave na naš največji krščanski praznik. In res, na romanju od 28. 2. 2024 do 2. 3. 2024 smo imeli neprecenljivo izkušnjo in možnost iskrene osebne ter globoke skupinske poglobitve vere. Prvi dan smo – ob molitvi in premišljevanju Veselega dela rožnega venca – obiskali: v kamenje, brinje in drugo grmičevje ovito vzpetino Crnico, kjer se je Marija v letu 1981 prvič prikazala otrokom ter jim naročila post, molitev in mir. Na cilju, tik pod vrhom, smo v miru in tišini izročili sebe, svoje lastne misli, naše drage in ljube v srcu, pa tudi molitve, zahvale in prošnje Njej, ki nas je sprejela ljubeče, tiho, a pristno v podobi velikega, belega kipa.

Zaradi kakšne kaplje dežja sem in tja smo drugo dopoldne po naši, slovenski sveti maši v kapeli, nadaljevali z molitvijo in premišljevanjem križevega pota ob upodobitvah, ki imajo prostor okoli bronastega Ajdičevega kipa Vstalega Kristusa. Poseben, osebni stik z Njim smo utrnili ob »Njegovih solzah«, ki polzijo iz kolena te kiparske upodobitve slovenskega umetnika. Popoldan je bil namenjen obisku bližnjega mesta Mostar, o katerem smo izvedeli poudarke iz zgodovine, se sprehodili po slikovitem starem mestnem jedru in občutili kratek utrip mesta.

Navdušeni smo bili, da je sončno jutro tretjega dne potrdilo odhod tudi na Križevac, kjer smo v osebnem miru, tihoti in vzponu podoživeli globino postnega časa še preko Križevega pota izpod peresa dr. Primoža Krečiča.

Na poti proti domovini smo v Veprici obiskali »hrvaški Lurd« in v njihovi votlini pod podobo »Lepe gospe« pristopili še k zadnji sv. maši na našem nepozabnem, skupnem romanju.

Romanje treh župnij je bilo zelo posebno in duhovno poglobljeno. Ne le zaradi že predstavljenega temveč tudi zaradi milosti, da je bil z nami na poti duhovni vodja, radeški župnik Miro Bergelj, ki je naša razmišljanja in molitve vodil, usmerjal, odpiral in dopolnjeval z vodenjem nagovorov, misli, molitev, prepevanjem, darovanjem svetih maš, podelitvijo zakramenta svete spovedi in osebnimi pogovori. Iskren Boglonej in naj bo Bog bogat plačnik tudi za tako božje delo v Gospodovem vinogradu.

»Posebna milost je, da je na romanju duhovnik!« je dejala naša odlična turistična vodnica Melita Verlič iz turistične agencije Aritours, katerim smo zaupali celotno organizacijo in vodenje. Tudi ga. Melita nas je očarala s svojo karizmo in izrednim poznavanjem poti ter številnih dogodkov, ki so se odvijali v slabih 43 let dolgem obdobju Marijinih prikazovanj v Medžugorju. Še več, z nami je delila svoj »angelski« glas in z nami sodelovala tudi kot odlična pevka in organistka. Ni kaj: globok poklon zahvale in spoštovanja do njene dodane vrednosti našemu romanju.

Našo pot smo zaključili z razmišljanjem, da bi skupno romanje naših župnij v postnem času postala stalnica. Zagotovo je naša ideja zapisana v Božje načrte. Priporočimo se za uresničitev vsaj vsak v svojem osebnem stiku z Njim.

Besedilo: Tatjana Kavšek

Foto: Mateja Kovač

Ob vožnji po cesti po hribu proti Podsredi je kdo že kdaj opazil kapelice križevega pota.

Člani župnijskega pastoralnega sveta smo se skupaj z gospodom župnikom odločili, da bi radeški župljani letos na 1. postno nedeljo obiskali Podsredo.

Na pot se nas je z osebnimi avtomobili odpravilo kar 25.  Ob  vznožju križevega pota smo si  razdelili branje ob posameznih postajah (kapelicah). Te so postavili leta 1834. Vse so lepo obnovljene.

Najprej  smo šli mimo dveh kapelic, ki še nista križev pot. Nekaj korakov naprej smo se že ustavili ob kapelici, označeni z rimsko številko ena. Tukaj smo pričeli z razmišljanjem o trpljenju Jezusa Kristusa.  Pri vsaki postaji smo se ob branju in pogledu v kapelico spominjali posameznih prizorov Jezusovega trpljenja… 

XIV. postaja pa ni kapelica, ampak večja kapela sv. Mohorja in Fortunata.

Križev pot nas je pripeljal na veliko travnato pobočje, imenovano Stare sv. gore nad Podsredo, kjer stoji gotska cerkev Žalostne matere Božje, ki izvira iz 15. stoletja.  Za njo stoji še gotska kapela sv. Ane iz 14. stoletja.

Po prijetni poti, nekoliko kamniti, ki vijuga med posameznimi kapelicami, je zelo lep razgled na starodavni trg Podsredo in prav tako tudi na grad Podsredo. Ta stoji na pobočju Orlice.

Romanje po postajah križevega pota smo zaključili s skromnim postnim druženjem.

Besedilo: Regina Pinosa

Foto: Mateja Kovač

Večer slovenskega kulturnega praznika je, po tem, ko se je v večeru prej v radeškem domu kulture odvila proslava s podelitvijo priznanja Ivana Pešca, bil v mestu ob Savi znova zaznamovan z ljubeznijo do slovenske besede in do bogatega opusa del izpod rok največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. V Galerija Caffe se je namreč zbralo lepo število ljudi, ljubiteljev kulture, ki so se odzvali povabilu glede prebiranja in/ali poslušanja Prešernovih del.

Dogodek se je pričel s himno. Besedilo slovenske himne je sedma kitica pesmi Prešernove Zdravljica, melodija pa je iz istoimenske zborovske skladbe skladatelja Stanka Premrla.

Prešernova Zdravljica je bila prvič objavljena v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1848, kot himna pa je bila prvič (spontano) zapeta 27. septembra 1989 ob Skupščini Socialistične republike Slovenije.

Sedma kitica se glasi:

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočákat’ dán,
da kóder sónce hódi,
prepír iz svéta bó pregnán,
da roják
prost bo vsák,
ne vrág, le sósed bo meják.

Zbrane je uvodoma pozdravila Danica Prnaver, ki je povedala, da je bil leto poprej prvič organiziran tovrsten večer, tedaj v prostorih Gostilne Strnad, in da je tudi v letošnjem letu odziv velik, kar kaže med drugim na to, da nam je za kulturo mar. Orisala je še potek druženja in zaželela prijetno počutje vsem navzočim.

K besedi je nato povabila Matejo Kovač, ta pa je z navzočimi podelila drobec, povezan s slovensko besedo in Prešernom ter njeno primarno družino.

Njen oče, upokojeni profesor slovenščine, ki je opravljal delo učitelja na krški srednji šoli, Janez Plestenjak (znan po vzdevku “Vejica”) je namreč opravljal svoje diplomsko delo prav pri dr. Antonu Slodnjaku. Slovenski literarni zgodovinar, kritik, pisatelj in akademik je pomemben tudi kot “prešernoslovec”, saj je sodeloval pri skoraj vseh povojnih književnih izdajah Prešerna ter napisal tudi pesnikov življenjepis na podlagi lastnih in tujih dognanj, to velja za prvo Prešernovo zaključeno monografijo. Poleg tega je pripravljal komentarje in uvode za Prešernove Poezije v tujih jezikih.

In dr. Slodnjak je, kot je Mateja Kovač pripovedovala, bil mentor takrat študentu Plestenjaku v zaključevanju njegove študijske poti.

Večinoma ob srkanju čaja je sledilo prebiranje Prešernovih del:

• Neiztrohnjeno srce – Doroteja Jazbec
• Matiju Čopu – Mateja Kovač
• Šmarna gora – Regina Pinosa
• Povodni mož – Marjan Zorec
• Hčere svet, Sila spomina – Jožica Žibert
• Mornar – Maja Istenič
• Pod oknom, Dekletom – Drago Kozinc
• Nezakonska mati – Lenka Zorec
• O, Vrba, Zdravljica – Lucija Krajšek
• Nagrobni napis – Ivanka Šivavec
• Uvod h Krstu pri Savici – Mira Kolander
• Orglar – Miro Bergelj,

ob zaključku pa je upokojena učiteljica Jožica Žibert opomnila na vlogo profesorja in tudi ravnatelja Janeza Pešca, za katerega je bilo značilno, da je učence navduševal za dramsko igro in za zborovske deklamacije.

Zlasti v zaključnih razredih osnovne šole je bila kar stalnica, da so se otroci naučili tudi odlomke iz dramskih del, črtic in ostalih zapisov iz književne zakladnice ter v skupinah po 5, 6 učencev z začetnim in zaključnim priklonom vred deklamirali posebej dela domačih avtorjev.

Nekaj besed je namenil tudi Tomaž Režun, ki se je dogodka, kot je poudaril, udeležil kot Tomaž, in ne kot župan.

Izrazil je zadovoljstvo, da se tudi na tak način krepi zavedanje o našem jeziku in kulturi, ob tem pa zaželel organizatorjem, da pri srečanjih ob prebiranju in poslušanju Prešernovih del vztrajajo tudi v bodoče.

Enourno druženje, za katerega se je ideja prvič porodila Župnijskemu pastoralnemu svetu Župnije Radeče februarja lani, se je sklenilo s klepetom in druženjem še ob odkrivanju ter debatiranju o ostalih zanimivih temah aktualnega časa.

Besedilo: Doroteja Jazbec

Foto: Miran Prnaver