Potem ko smo se lani po dveh letih, ko to zaradi korone ni bilo mogoče, župljani iz Radeč in sosednjega Svibnega odpravili  na romanje na Tolminsko, nas je letos pot vodila v Prekmurje. V soboto, 30. septembra, smo napolnili velik avtobus in se odpeljali proti Bogojini in Gradu na Goričkem, nato pa še v Dobrovnik in Turnišče.

V Bogojini, tudi rojstnemu kraju pokojnega mariborskega škofa Jožefa Smeja, smo si ogledali župnijsko cerkev Gospodovega vnebohoda, narejeno po načrtu našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika. Občudovali smo jo ob zanimivi predstavitvi tamkajšnjega novega župnika Andreja Lažeta, nato pa v njej imeli romarsko sveto mašo. Sledila je vožnja proti Gradu na Goričkem,  kjer smo si pod strokovnim vodstvom ogledali največji grad v Sloveniji. Njegova zgodovina sega v 12. stoletje, do današnje podobe pa so se v njem nalagale, zakrivale in prekrivale številne zgodovinske plasti posameznih obdobij. Prenova je zato precej zahtevna, obsežna in dolgotrajna. V naselju smo si ogledali še župnijsko cerkev Marije Vnebovzete, nato pa se v Bodoncih razveselili okusnega kosila.

V popoldanskem delu dneva smo si ogledali slikoviti Tropski vrt Ocean Orhids v Dobrovniku. Poleg velike zbirke orhidej, med katerimi so posebej ponosni na vanilijo, smo videli različne vrste drugih tropskih rastlin, ki jih poznamo iz našega vsakdana, kot na primer kavo, poper in bananovec, ter bogato zbirko fikusov in živopisanih flamingovcev. Zadnji cilj našega romanja pa je bila cerkev Marijinega vnebovzetja v Turnišču. To je osrednje božjepotno središče murskosoboške škofije, kamor so že od nekdaj radi prihajali romarji iz Štajerske, Hrvaške in Madžarske. Tudi tam nam je njihov novi župnik Marko Magdič cerkev zanimivo predstavil, pred slovesom pa smo v izjemno akustični stari cerkvi skupaj zapeli Marijino pesem. Zaustavili smo se še ob prijazni pogostitvi in se ob sončnem zahodu odpravili proti domu. Hvaležni za skupaj lepo preživeti dan in z mislijo, da bi se v te lepe kraje s prijaznimi domačini prav radi še kdaj vrnili.      

Zapisala: Mateja Kovač

Foto: Miran Prnaver

V ponedeljek,  14. avgusta 2023, to je na dan pred praznikom Marijinega vnebovzetja, smo se romarji odpravili na naše že 13. t. i. Grozdetovo romanje na Zaplaz. Zjutraj smo se v širši družbi župljanov zbrali pri sveti maši na Brunku, se pred odhodom na pot fotografirali pred cerkvenimi vrati, popili dobro kavo prijazne sosede (Hvala!), potem pa si na ramena naložili  nahrbtnike in se odpravili na 33 km dolgo pot. Letošnja skupina je štela enajst romarjev;  devetim iz naše župnije sta se pridružili romarici iz Sevnice.

Po postanku na kmetiji v Leskovcu, kjer nas vsako leto obilno pogostijo (Hvala!), smo si na hribčku za cerkvijo ogledali novo pridobitev, smerokaz vseh okoliških vrhov. Na poti s hriba smo pričeli s prvo skupno molitvijo rožnega venca, vsak s svojim namenom v srcu. Hodili smo naprej, korak za korakom, med hišami in travniki, malo v hrib, pa naravnost in navzdol… in ko se je čas pomikal k poldnevu, smo prispeli v Šentrupert. Tam nas je župnik Jakob Trček pogostil s  hladno pijačo (Hvala!),  nas pospremil v njihovo cerkev, kjer smo zmolili opoldansko molitev in si ogledali na novo  urejeno zakristijo, nato pa zavili v gostilno na dobro kosilo. Na poti do Mirne smo se ustavili na Veseli gori, starem romarskem kraju dolenjskih župnij. V dvostolpni cerkvi s štirimi kupolami smo zapeli Marijino pesem in pot nadaljevali do naslednjega večjega postanka – kraja, kjer so našli mrtvo telo blaženega Alojzija Grozdeta. Ob molitvi (in letos tudi ob v tamkajšnjem gozdu neverjetno nadležnih komarjih), razmišljanju in opazovanju, pogovoru in tudi tišini smo premagovali še zadnjo tretjino poti do cilja.

Na Čatežu pred Domom Čebelica nas je naša zvesta podpornica pričakala s pijačo in prigrizkom (Hvala!) in ko smo izkoristili možnost osvežitve pod tuši (Hvala!), smo se odpravili do bližnje cerkve, kjer smo se pridružili procesiji na Zaplaz. Morda je prav to najlepši del našega romanja… dooolga procesija se v mraku, ob Marijinem kipu, s svečkami v rokah, v molitvi in petju vije v hrib in ravno ko se mrak prevesi v noč, prispe do romarskega cilja. Slovesno mašo, ki je bila v toplem poletnem večeru zunaj pred cerkvijo, je ob somaševanju več duhovnikov in apostolskega nuncija v Sloveniji, nadškofa Jeana-Marie Speicha, vodil novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje. Nagovor velike množice prisotnih je pričel takole: »Vsi smo tukaj, da praznujemo in poglobimo vero…«.

Z romanja se vedno vračamo z avtomobili, naši vozniki pridejo za nami (Hvala!). Kaj menite, ali je takšno romanje vredno truda? Zagotovo! Ali je zanj potrebno veliko kondicije? Manj, kot si mislite. Nasvidenje torej v sredo, 14. avgusta 2024, ob 7. uri, v cerkvi na Brunku. Upamo, da pridete tudi vi. Ne bo vam žal! :o)

Zapisala: Mateja Kovač

Foto: Mateja Kovač, Danica in Miran Prnaver