V četrtek, 14. 8. 2025, smo se  že petnajstič odpravili na peš romanje iz Brunka na Zaplaz.

Po jutranji sveti maši v cerkvi Svetih Treh kraljev na Brunku, katero je daroval domači gospod župnik Miro Bergelj, smo popili kavo, se fotografirali ter se podali na Grozdetovo romarsko pot. Letos nas je bilo devet, pet moških in štiri ženske. Vseh petnajstih romanj se je do sedaj udeležil le gospod župnik Miro, sledi mu Miran, kateri je manjkal le trikrat. Zanimivo je, da se vsako leto številčno romanja udeleži več moških, a kljub temu je najmlajša in najstarejša oseba ženskega spola. Letos sta se nam pridružila tudi dva romarja iz župnije Šentrupert. Kljub napovedanemu vročemu vremenu smo pogumno premagovali kilometre  in kmalu nas je že pričakalo prvo okrepčilo na Leskovcu. Pot smo nadaljevali z molitvijo rožnega venca, prijetnim pogovorom ali v tišini vsak s svojimi mislimi. To je bila tudi priložnost, da svoje  prošnje, težave in zahvale posredujemo Mariji in jo prosimo. Vmes smo imeli še dva počitka in čas za malico v bližini Šentjanža. Ura se je počasi približevala dvanajsti, ko smo prispeli v Šentrupert. Kot vsako leto, nas je tudi tokrat prijazno sprejel in pogostil v župnišču gospod župnik Jakob Trček. Ustavili smo se tudi v tamkajšnji cerkvi, kjer smo si med drugim lahko v zakristiji ogledali razstavljeni najstarejši rimski misal (mašno knjigo) iz leta 1605.

Po daljšem počitku in kosilu smo se odpravili proti Mirni.  Na poti smo se ustavili še na Veseli gori v cerkvi Sv. Frančiška Ksaverija in pot nadaljevali do mesta, kjer so našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Po krajšem počitku smo zmolili litanije njemu v čast in že z nekoliko utrujenimi koraki pot nadaljevali proti cilju. Kljub vročini in fizičnemu naporu smo vsak s svojimi mislimi srečno prispeli na Čatež. V Domu Čebelica – Centru šolskih in obšolskih dejavnosti smo se fotografirali, preoblekli, okrepčali in se odpravili na večerno procesijo.

Z lučkami smo se iz župnijske cerkve na Čatežu odpravili do romarske cerkve na Zaplazu in celodnevno romanje zaključili s sveto mašo. Z lepimi spomini, doživetji in hvaležnostjo smo se v poznih večernih urah odpravili proti domu.

Zapisala: Štefica Mlakar

Foto: Miran Prnaver

V Radečah smo tudi letos slovesno obeležili praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi – Telovo. Praznik evharistije, ki nas spominja na Kristusovo navzočnost med nami, je bil letos na tretji četrtek v juniju, osrednje praznovanje pa smo pripravili v nedeljo po njem.

Po sveti maši, ki jo je, kot običajno, daroval domači župnik Miro Bergelj, smo se zbrani verniki zvrstili v tradicionalno procesijo z Najsvetejšim. Sodelovali so Godba Slovenskih železnic, župnijski pevski zbor, predstavniki krajevnih društev s prapori, ministranti, nosilci bander in luči, letošnji prvoobhajanci s košaricami cvetja ter številni župljani. Pot nas je vodila mimo treh skrbno pripravljenih zunanjih oltarjev – po Starograjski ulici do reke Save, nato vzdolž njenega nabrežja do župnijskega vrta, od tam pa nazaj do cerkve. Hodili smo ob godbi in petju, z našimi prošnjami in zahvalami v mislih. Ob zadnjem oltarju smo prejeli blagoslov na vse štiri strani neba – kot prošnjo in popotnico za vse naše poti.

Veroučenci so nato dobili še svoja veroučna spričevala, sledilo pa je prijetno druženje ob pogostitvi. Karitas je pripravila srečelov z bogatimi nagradami, vsaka srečka je bila dobitna. Glavno nagrado, pršut, je podarilo podjetje Kras Sežana, njegov novi lastnik pa je postal tisti, ki je najnatančneje uganil njegovo težo.

Ob vsem tem je bilo veliko dobre volje. Na Telovo se je znova pokazalo, da vera ni le zasebna izkušnja, ampak skupnostna moč. Zbrani v pripravah, molitvi in druženju smo kot župnija ponovno stopili skupaj, spomin na lepo praznovanje pa v srcih ostaja še dolgo potem, ko se naše poti že razidejo.

Zapisala: Mateja Kovač

Foto: Miran Prnaver

V četrtek, 12. junija, mineva 50 let od smrti nekdanjega radeškega župnika Mirka (Friderika) Sevška. Rojen je bil 2. maja leta 1929 v vasi Radgonica, župnija Dole pri Litiji.  

V mladosti je zaradi nesreče v hlevu izgubil vid na enem očesu. Po šolanju in študiju je bil leta 1955 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel na domačih Dolah.

Kaplan je bil (po dosegljivih podatkih) v župniji Metlika in Tržič, in sicer do 29. januarja leta 1962, ko je prišel v Radeče.

V Radečah je bil takrat župnik, dekan in duhovni svetnik Anton Lovšin (1883 + 1963). Lovšin je bil župnik v Radečah vse od leta 1920. Med drugo svetovno vojno je bil  izseljen. Lovšin je hudo zbolel in ni mogel več upravljati in voditi župnije, zato je v Radeče prišel duhovnik Mirko, najprej kot kaplan, že čez dober mesec dni pa ga je škof Anton Vovk imenoval za župnika župnije Radeče. Župnik Anton Lovšin je umrl 31. januarja leta 1963.

Mlad župnik Mirko je bil zelo priljubljen, ljudski župnik. Veliko faranov ga je klicalo Oče Mirko. Število vernikov se je hitro povečevalo. To je zelo hitro opazila tudi aktualna oblast in njegovo delovanje temeljito opazovala in spremljala. Marsikaj zanimivega o teh časih lahko preberemo v knjigi dr. Milka Mikole: Religija, Cerkev in šola v dokumentih občinskih komitejev ZKS zgodovinskega arhiva Celje (druga knjiga Občinski komiteji ZKS Posavja in Zasavja). V nadaljevanju objavljamo nekaj citatov iz te knjige, povezanih z delovanjem župnika Mirka Sevška: »Župnik je zelo aktiven in taktičen. Vernike zna pridobiti, posebno vidne uspehe ima pri otrocih, ker se je zadnje čase število otrok pri verouku zelo povečalo. Otrokom deli sladkarije, podobice in za pridnost pri učenju še posebna priznanja – da otrokom v zvezek posebni red v obliki ptička v gnezdu. Odkar je župnik v Radečah, smo opazili, da se je število vernikov pri cerkvenih obredih še za enkrat povečalo. Župnik Sevšek ima povsem svoje nove metode dela. Z vsemi je zelo prijazen, ne glede na spol in starost. Celo na cesti ustavlja otroke, če ga ne pozdravijo, jih prijazno pouči in potem deli bonbone. Je zelo živahen in dober govornik. Število ministrantov se je toliko povečalo, da ni imel dovolj ministrantskih oblek za vse…« To je nekaj stavkov iz prej omenjene knjige, ki pričuje o delu in uspehih župnika Mirka na osnovi zapažanja in spremljanja takratne oblasti.

Ne glede na vse, je bil župnik Mirko priljubljen ne samo pri vernikih, ampak tudi pri številnih nazorsko drugače mislečih, s številnimi je imel prijateljske stike in se z njimi srečeval, pogovarjal, tudi kartal …

Župnik Mirko ni imel avtomobila. Njegovo prevozno sredstvo je bilo kolo. Na Vrhovem so bile maše poleg nedelje tudi med tednom (vsak četrtek zjutraj). In do tja se je vozil s kolesom, seveda še po makadamski cesti. Ko je bila maša na Brunku, se je s kolesom peljal do spodnje Brunške Gore in nato peš na Brunk. Če pa je bila kakšna možnost, so prišli z avtom ponj v Radeče in ga odpeljali na podružnice. A avtov takrat še ni bilo veliko.

Ves čas njegovega župnikovanja je v župnišču gospodinjila gospa Milena Zorec (1932 + 2024), ki je  prišla v župnišče leta 1962, da bi skrbela za obolelega župnika Lovšina in je nato tu ostala 30 let. Po Sevšku še v času, ko je bil župnik Ciril Merzelj (1933 + 2018).

Župnika Mirka se spominjamo tudi po tem, kako je vsako jutro in večer prebiral, molil brevir, in to tako, da se je med molitvijo sprehajal okoli cerkve, vmes pa pozdravljal in se pogovarjal z mimoidočimi. Takrat je mimo cerkve potekala glavna cesta proti staremu železnemu mostu.

Kako je bil oče Mirko vpet v kraj, priča tudi podatek, da je bil predsednik čebelarskega društva Radeče. To društvo prav letos obhaja 100 letnico delovanja.

Župnik Mirko je kljub mladosti hudo zbolel in 12. junija leta 1975 v starosti 46 let v celjski bolnišnici umrl zaradi posledic bolezni na trebušni slinovki.

Pogreb je bil 14. junija. Pogrebno slovesnost je vodil nadškof Jožef Pogačnik ob spremstvu številnih duhovnikov in nepregledne množice faranov in prijateljev. Po maši zadušnici v cerkvi je sprevod potekal od cerkve na pokopališče v Radečah, kjer je pokopan.

Po smrti so mu farani želeli postaviti lep spomenik. Sredstva so se zbirala po celotni župniji. Zbrana sredstva je takratna oblast zaplenila z izgovorom, da tisti, ki so pobirali denar, niso imeli ustreznih dovoljenj. Po številnih pritožbah, prošnjah in zahtevah je bil denar vrnjen, a ne v celoti. Župnik Mirko je tako po tej težki in neprijetni zgodbi dobil svoj nagrobnik. Na njem je napis: »Med vami sem živel, med vami umrl, bo kdo – li za mano si solzo utrl? Ni treba – a kadar greš tod naokoli, vsaj en očenaš mi za dušo pomoli!«

Po smrti je v župnijo ob koncu tedna prihajal duhovnik dr. Ivan Merlak, sicer odgovorni urednik katoliškega tednika Družina. Pomagal pa je tudi sosednji župnik iz Svibnega Ciril Brglez. Sredi avgusta leta 1975 pa je bil za novega župnika umeščen Mirkov naslednik Ciril Merzelj.      

Župnik Mirko Sevšek bo vsem, ki smo ga poznali, ostal v nepozabnem spominu in verujemo, da je naš zvesti priprošnjik v nebesih.

Fotografije:

1.       Mirko Sevšek        2. 5. 1929 + 12. 6. 1975
2.       Nova maša 1955, župnija Dole pri Litiji
3.       Nova maša, 1955, Dole pri Litiji
4.       Metlika, prvo sveto obhajilo, 1959. Kaplan Mirko v prvi vrsti, na sredini levo.
5.       Mirko Sevšek, kaplan, Tržič, predvidoma 1961
6.       Z ministranti  (ni podatka o letu)
7.       Z ministranti leta 1970
8.       Z ministranti leta 1972
9.       Z ministranti leta 1973
10.       Prvo sveto obhajilo 1973
11.       Pismo župnika Mirka faranom iz okrevališča v Lovranu na Hrvaškem,  1. del  (avgust 1967)
12.       Pismo župnika Mirka faranom iz okrevališča v Lovranu na Hrvaškem,   2. del   (avgust 1967)
13.       Pogreb Mirka Sevška, 14. junij 1975
14.      Nadškof  Pogačnik vodi pogrebno slovesnost, 14. junij 1975
15.      Pogrebni sprevod iz cerkve na pokopališče, 14. junij 1975
16.      Podobica ob smrti župnika Mirka
17.      Grob na pokopališču Radeče

Besedilo: Miran Prnaver

Foto: osebni arhiv Miran Prnaver