Štirinajsti avgust je bil letos že deveto leto v naši župniji rezerviran za romanje na Zaplaz. Najprej smo se zbrali pri sveti maši na Brunku. Pri maši smo se spomnili pokojnega Mira Gorenjca, ki je vsa leta zvesto romal po tej poti, v letu 2011 pa sta pred prvim pohodom z Dragom Kozincem pregledala pot in zarisala traso, po kateri vsako leto hodimo. Polna cerkev romarjev in ostalih vernikov je dala slutili, da bo letos udeležba zelo dobra. In res, ko smo se po sveti maši, ki jo je daroval naš gospod župnik Miro Bergelj (ki vedno roma zraven), fotografirali pred cerkvijo in se prešteli, smo z veseljem ugotovili, da nas še nikoli ni bilo toliko. 26 se nas jo odpravilo na dobrih 30 kilometrov dolgo romarsko pot. Dva mladinca sta se nam pridružila v Šentrupertu, ena romarka pa je zaradi službenih obveznosti morala končati romanje na Mirni. Tako je bilo vseh udeležencev 28, celotno pot pa je prehodilo 25 romarjev.

Tudi letos je bila starostna paleta zelo različna. Od osnovnošolcev do sedemdesetletnika. Razlika med najmlajšo romarko in najstarejšim je bila tako več kot pol stoletja. Kar nekaj romarjev je bilo letos prvič z nami. Veseli smo bili udeležbe lepe skupinice mladincev. Romarji nismo bili samo iz župnije Radeče, ampak je bila udeležba zelo pestra, saj so bili z nami tako iz Svibna, Sevnice, Šentjanža, Ljubljane, Velenja, Razborja …

Vreme je bilo letos najbolj ugodno od vseh dosedanjih romanj. Po dežju ponoči je, ko smo krenili z Brunka, hotelo še malo porositi (za blagoslov), nato se je nebo začelo jasniti in meglice so se dvignile. Ves dan je bilo prijetno vreme, malo čez dvajset stopinj, kar je bilo za hojo idealno.

Pot nas je vodila mimo Šentjanža proti Šentrupertu. Tu smo, približno na polovici poti, dlje časa počivali. Po zasluženem kosilu nas je domači župnik salezijanec Jakob Trček povabil še v župnišče.

Po nadaljevanju poti smo se na kratko ustavili še na Veseli Gori pri Šentrupertu pri cerkvi Sv. Frančiška Ksaverija.

Naslednji postanek je bil pod mirenskim gradom, na kraju, kjer so februarja leta 1943 našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Tu smo zmolili litanije njemu v čast, sicer pa smo na poti zmolili še tri rožne vence. Četrti del rožnega venca pa na Čatežu pri procesiji s svečkami. Po približno sedmih urah in pol čiste hoje smo prispeli na Čatež in se pri Domu Čebelica – Centru šolskih in obšolskih dejavnosti spočili, preoblekli in uredili. Pričakali so nas nekateri naši domači in prijatelji, nas pogostili in nas po koncu svete maše odpeljali proti domu. Večerna procesija s svečkami od župnijske cerkve na Čatežu do romarske cerkve na Zaplazu se je začela ob osmih zvečer. Slovesno sveto mašo je daroval novomeški škof Andrej Glavan.

Sicer pa smo pri jutranji maši na god mučenca svetega Maksimilijana Kolbeja spoznavali njegovo sveto in mučeniško življenjsko pot. Podnevi smo prehodili del poti, po kateri je hodil v mučeniško smrt naš blaženi Lojze Grozde. Po njem naše romanje imenujemo Grozdetovo. Zvečer, pri maši na Zaplazu, na predvečer največjega Marijinega praznika – vnebovzetja (velika maša ali veliki šmaren), pa so bile naše misli in molitve namenjene naši Božji materi. Lahko smo tudi postali in pomolili pri Grozdetovem grobu v cerkvi na Zaplazu. Sicer pa je vsak sam hojo, romanje, tudi napore, ki so s tem povezani, namenil, daroval za potrebe, ki so se mu zdele v tistem trenutku najprimernejše in aktualne.

Naslednje leto bo naše romanje jubilejno – deseto. Upamo, da za vse tiste, ki smo se preteklih udeleževali, in morda še za koga na novo.

Besedilo: Miran Prnaver

Foto: Jože Potrpin in Miran Prnaver