Po dveh letih smo v Radečah spet obhajali praznik svete birme.
Težko je ubesediti občutke, ki te prevevajo, ko tvoj otrok stopa po ladji domače cerkve. Tiste, ene in edine, kjer sem tudi sama – otroček v dolgi beli obleki – prejela zakrament svetega obhajila in kjer sem leta po tistem – spet v dolgi beli obleki – stopila na skupno življenjsko pot s svojim možem. Takrat se ti v kratkem trenutku zavrti film in zaveš se, da se zaključuje poglavje, ki smo ga začeli pisati z rojstvom – preko svetega krsta, večernih »križkov« za lahko noč, Svetih angelov za miren spanec ter Očenašev in Zdravih Marij ob težkih dneh v šoli ali bolezni v družini … Do tukaj. Do svete birme.
Wikipedija pravi, da je »birma eden od krščanskih zakramentov in izhaja iz besede »konfirmacija« – potrditev«. Potrditev v veri. Starši pa vemo, da je birma mnogo več kot le suhoparna definicija, ki jo ponujajo različni viri. Starši vemo, da do birme vodi pot, tlakovana tudi s kakšnim »Zakaj?« in »Ne bi!«. Pot do potrditve v veri pač vodi preko otroštva v duhovno zrelost.
Letošnjih birmancev je bilo osemintrideset. Osemintrideset fantov in deklet, ki so se teden za tednom skupaj pripravljali na ta pomemben korak. Pod budnim očesom našega gospoda župnika Mira Berglja pa jim je vero pomagala spoznavati tudi katehetinja Ana Novak. Poglabljali so znanje o veri in se vestno pripravljali na prejem božje milosti in darov svetega duha, ki jim bodo pomagali živeti življenje po Jezusovem nauku. Priprava na krščanski zrelostni izpit je bila poglobljena in je zajemala tudi pripravo križevega pota na Brunku ter obiskovanje devetdnevnice pred prazničnim zadnjim aprilskim petkom.
Birmanci so bili povabljeni tudi k sooblikovanju župnijskega dogajanja: lahko so združili svoj glasbeni talent z glasovi pevcev župnijskega zbora. Sodelovanja, ki preseže okvire začasnosti in postane redno, smo pri zboru še posebej veseli. Birmanci, ki v sebi slišijo glas, ki jih nagovarja k humanitarnosti, pa so lahko sodelovali v župnijski Karitas, kjer so svojo empatijo izrazili tudi z obiskom v Trubarjevem domu upokojencev v Loki. Na kratkem obisku so oskrbovancem popestrili urico s skupnim druženjem in v dom prinesli sapico spremembe ob vsakodnevni rutini.
Birmovalec, ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franci Šuštar, je letošnjo generacijo zvedavih birmancev pohvalil in bil zadovoljen z njihovim znanjem. V enournem zanimivem »izpraševanju«, ki smo mu prisostvovali tudi starši, sem začutila spokojnost, ki smo je zaradi hitrega tempa življenja tako potrebni, a je tako težko dosegljiva. Razkošje, ki si ga lahko le redko privoščimo in ki s svojo vrednostjo daleč presega materialne dobrine, ki so nekdaj veljale za razkošje – denar, dober avto ali vila na morju. Bogastvo današnjih dni je, da slišiš, ko poslušaš. Da vidiš, ko gledaš. In predvsem, da čutiš in občutiš – kot občutiš tisto »nekaj«, ki te prevzame, ko skleneš roke k molitvi.
Sveta maša je bila zelo svečana – zadonele so naše obnovljene orgle, pevci smo prepevali skrbno izbran ritmično-duhovni program, sestavljen posebej za to priložnost. S pozdravnim govorom je zbrano občestvo, še posebej pa birmovalca, pozdravila ga. Mateja Kovač, članica župnijskega pastoralnega sveta, aktivno pa so obred spremljali tudi birmanci sami: s petjem, ministriranjem, zahvalami in prošnjami. Uvod v Očenaš je prebral g. Drago Kozinc, ki s svojimi pronicljivimi mislimi in odločnim globokim glasom vedno obogati premišljevanje ob gospodovi molitvi.
Veličasten je bil pogled na število duhovnikov, ki so somaševali. Med njimi je bil tudi nekdanji radeški župnik Slavko Kalan, ki je večini birmancev, če ne kar vsem, podelil zakrament svetega krsta in jim pokazal pot do vere, kot je starši ne moremo, nato pa jih predal v varstvo svojemu nasledniku. Gospod župnik Miro je fantiče in dekliče popeljal skozi skrivnosti in lepoto verskega življenja, starši pa smo se trudili vztrajati na poti, ki jo je začrtal. In s skupnimi močmi nam je uspelo prejadrati razburkano morje pubertete, mladostništva in občasnega uporništva. A brez Vas, gospod župnik Miro, bi bilo težje. Hvala Vam!
In hvala seveda tudi gospe Mimici Mesojedec in gospe Štefici Mlakar za delo z našimi otroki pri župnijski Karitas ter gospe Jacinti Doberšek – Mlakar za delo z birmankami pri zboru. Ravno tako se zahvaljujemo gospodu Dragu Kozincu za delo z birmansko skupino bralcev Božje besede. Matevž Kozinc ter gospod župnik pa sta vodila skupino birmancev – ministrantov, za kar se jima tudi zahvaljujemo.
Hvala članom ŽPS, ki so pripravili pogrinjke, skrbeli za izsušena grla in razvajanje brbončic, in tudi vsem ostalim, ki so kakorkoli pomagali, da je bil petek res prazničen.
Ko pogledam fotografijo svojega birmanca, na njej uzrem fanta – ni več fantka, ki slepo sledi mojim korakom, pač pa me s fotografije prijazno gleda moj sin – zdaj že za glavo višji mladenič, ki hodi ob meni in je neusahljiv vir vedno novih spoznanj.
Sonce … Izza nevihtnih oblakov sicer sivega dne je sramežljivo pokukalo nekaj sončnih žarkov; dan se je razsvetlil …
Zaželimo našim birmancem, da jim bo vera – v njihovih občasno oblačnih in pustih dneh – kot današnje sonce, ki je posvetilo v pust dan. In naj jih v življenju spremlja vseh sedem darov, ki so jih prejeli od Svetega duha.
Besedilo: Regina Odžič – Tržan
Foto: FOTO ASJA
