Praznik svetega Rešnjega telesa in svete Rešnje krvi je praznik vere v Jezusovo obljubo, ki jo je dal v Kafarnaumu, in v veliko gostijo, ki jo je na veliki četrtek pripravil človeštvu. Jezus je navzoč pod podobo kruha in vina, da se nam daje v hrano in pijačo. Procesija s svetim Rešnjim telesom daje prazniku veličastno zunanjo podobo, obenem pa naglaša pomembnost nebeške hrane na poti proti večnemu domu. Hkrati je procesija tudi javna slovesna izpoved vere v Kristusovo trajno navzočnost v najsvetejšem zakramentu, vmesne prošnje pa so izraz prepričanja, da vsemu daje pravi uspeh Gospod s svojim blagoslovom.

V nedeljo, 22. junija, je v naši župniji potekala zunanja slovesnost ob prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi, ki smo ga sicer obhajali v četrtek, 19. junija. Ob deveti uri je bila slovesna sveta maša, ki jo je opravil naš gospod župnik Miro Bergelj. Takoj po njej je sledila procesija. Potekala je od župnijske cerkve po Starograjski ulici proti staremu mostu, in sicer do križišča s Trubarjevim nabrežjem. Od tu se je vračala ob Savi po Trubarjevem nabrežju do prostora pod župnijsko cerkvijo pri domu Svetega Petra.

Za varnost in organizacijo so skrbeli člani Gasilskega društva Radeče.

V procesiji so poleg župnijskega pevskega zbora in ministrantov ter nosilcev bander in neba sodelovali še Pihalni orkester radeških papirničarjev ter mažorete RAP Radeče. Prav tako pa so s svojo prisotnostjo in praporji procesijo ter praznovanje polepšali predstavniki gasilskih društev, društva čebelarjev ter Združenje šoferjev in avtomehanikov Radeče.

Letošnji prvoobhajanci so imeli pomembno nalogo posipati cvetje pred oltarji, oblečeni so bili v iste obleke kot na sam praznik Prvega svetega obhajila.

Procesija se je ustavila pri treh zunanjih oltarjih (na Starograjski ulici, pri domu Sv. Petra in na prostoru za župnijsko cerkvijo), kjer smo prisluhnili evangelijem. Pevci so zapeli pesem in zmolile so se prošnje.

Procesija ob prazniku svetega Rešnjega telesa je bila v naši župniji v starih časih stalnica, po drugi svetovni vojni je bila prepovedana, znova pa je oživela v letu 2009. V zadnjih letih je pa kar nekajkrat ponagajolo vreme in jo onemogočilo. Zato je bila letošnja prav lepo župnijsko doživetje in praznovanje.

Miran Prnaver

Tako kot vsako leto, smo imeli tudi letos v maju šmarnično pobožnost. Naslov letošnjega šmarničnega branja je bil »Pomembne reči«, avtorice Darje Kastelic.

Opisuje življenje krščanske družine z več otroki, ki je močno povezana z blaženim Antonom Martinom Slomškom. Šmarnice smo imeli v župnijski cerkvi pri sv. maši ter še na petih krajih po vaseh ob kapelicah oz. v podružnični cerkvi. Večkrat so šmarnice brali otroci iz višjih razredov, Litanije Matere Božje pa so mnogokrat z veseljem peli, kakor tudi kakšno Marijino pesem. Vsi otroci, ki so bolj redno prihajali k šmarnicam, so bili za nagrado povabljeni na šmarnični izlet.

Na izlet smo se z avtobusom podali 31. maja. Vozil nas je g. Boštjan Kavšek, s katerim je vedno prijetno potovati. Najprej smo se ustavili v cistercijanskem samostanu v Stični, kje nas je sprejela vodička. Ogledali smo si krajši film, nato smo imeli kaligrafsko delavnico. Spoznavali smo delo kopista, to je srednjeveškega pisarja. Najbolj znan je francoski mojster Bernard. Seznanili smo se tudi z znamenitimi stiškimi rokopisi s konca 12. stoletja ter še z mnogimi pojmi in poklici. Otroci so dobili tudi inicialko svojega imena, ki so jo tam po predlogi lepo pobarvali.

Ogledali smo si tudi muzej krščanstva na Slovenskem, križni hodnik, obednico in baziliko. Ob koncu smo obiskali še samostansko trgovino s spominki, čaji in drugimi izdelki.

Iz Stične smo se odpeljali na Muljavo, kjer nas je v cerkvi Marije vnebovzete prijazno sprejel duhovni pomočnik ter nam cerkev razkazal. Posebej nas je prevzel glavni oltar, ki je bil restavriran pred nekaj leti.

Tam smo imeli tudi sv. mašo, daroval jo je naš g. župnik Miro Bergelj. Vsi smo pri bogoslužju lepo sodelovali. Prijetno razpoloženi smo se odpeljali proti domu. Med potjo nas je g. župnik razveselil še s sladoledom. Žal je bilo letos na izletu manj otrok kot prejšnja leta. Na isti dan so namreč imeli tudi šolske obveznosti.

Regina Pinosa

Praznik Svete birme je eden večjih praznikov v vsaki župniji. Ne le za birmance in birmanke, njihove botre in starše, ampak za vso župnijo. V Radečah ta praznik dočakamo vsako drugo leto in že nekaj časa je to vedno v zadnjih dneh meseca aprila.

Letos je potrditev Svetega Duha prejelo 43 birmancev in birmank. Pod skrbnim vodenjem domačega župnika so se na ta velik dogodek pripravljali kar dolgo. Večina med njimi se je s svojim delom tudi aktivno vključila v katero izmed številnih delujočih skupin, kot na primer med ministrante, v pevski zbor ali v skupino bralcev beril, nekateri pa so z delom začeli čisto na novo, kot na primer tisti, ki so obiskovali in popisovali kapelice in božja znamenja v župniji. V župnijsko-pastoralnem svetu, kjer smo bili seznanjeni z njihovim napredkom, smo bili tega vsakič znova iskreno veseli. Vemo, da le polno aktivno vključevanje prinaša zadovoljstvo, sicer kmalu postane dolgčas. Ker se v župniji ves čas nekaj dogaja, smo člani sveta, ključarji in voditelji na svojem srečanju z birmovalcem, arhidiakonom msgr. dr. Francem Šuštarjem, z veseljem poročali o vseh aktivnostih, o pastoralnem delu in o našem počutju v župniji.

In kako je bilo na sam dan Svete birme? Nadvse slovesno, seveda. Cerkev urejena do zadnjega kotička, birmanci, birmanke in botri prekrasni, obiskovalcev pa polna cerkev. In ko so orgle mogočno zadonele in je župnijski zbor zapel »Pridi, pridi, Sveti Duh!«, se je začelo zares. Cerkev je postajala eno in v zraku je bilo čutiti veličino, moč in ljubezen. Pridi, pridi, Sveti Duh, vžgi v naša srca ogenj ljubezni. V srca naših birmancev, birmank, botrov, staršev – in tudi vseh ostalih, ki smo z njimi. In naj ta ogenj v vseh naših srcih ostane za vedno!

Da bodo in bomo znali in zmogli … kaj? Morda samo prav živeti, to bo dovolj. Vsi zakramenti k temu pripomorejo in sveta birma seveda tudi. Prav zato je bil ta dan nadvse prazničen za vso župnijo, za prav vse župljane.

MK

Fotografije: FOTO ASJA