Mesec maj je Marijin praznik. Začetki šmarnične pobožnosti segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji in drugih državah. Tudi Slovenci smo to čaščenje hitro povzeli, saj obstaja zapis, da naj bi imeli prve šmarnice v ljubljanskem semenišču leta 1851.

Tako smo tudi letos z mesecem majem pričeli šmarnično pobožnost v naši župniji. V Radečah so potekale šmarnice v cerkvi skupaj s sveto mašo, po vaseh pa ob kapelicah oziroma v podružnični cerkvi. Tema letošnjih šmarnic je bila »Drobni koraki velikih junakov« avtorice Mateje Gomboc. Zgodba predstavlja otroke, njihova iskanja in zvedava spraševanja o svetu, Bogu ter o kaplanu, ki jih potrpežljivo, navdušeno spremlja in  spodbuja k odkrivanju, kaj pomeni biti kristjan: »Da verjameš, da je Bog in da imaš rad Jezusa.«

Šmarnične zgodbe so pogosto brali otroci, prav tako pa tudi peli Litanije Matere  Božje.  Veroučenci, ki so bili navzoči vsaj 20-krat pri šmarnicah, so se lahko udeležili nagradnega izleta.

Tako smo se v soboto, 6. junija, odpravili v Ljubljano na Rakovnik, kjer je potekala prireditev Čarno jezero in mavrične igre, ki jih organizirajo Salezijanska mladinska pastorala,  Hčere Marije Pomočnice in revija Mavrica. Polni pričakovanja smo se zjutraj zbrali na župnijskem vrtu in se z avtobusom podali na pot. Ob prihodu na Rakovnik smo se najprej okrepčali z malico in se seznanili z dejavnostmi. Glavni del se je odvijal na tako imenovanih otokih oziroma delavnicah, ki so jih za otroke pripravile najrazličnejše organizacije pod geslom »Bodi vedno vesel«.  Razdeljeni po skupinah smo se z animatorji podali na različne dejavnosti. Le-te so bile: Žoganje  z mega žogo, Ustvarjalnica,  Kako  izuriti svojega psa, Čarodej Andrej, Molitev z Dominikom, Gasilci, Košarka, Živalski vrt, Skavti, Velika knjiga zabave, … Delavnice so bile zabavne, zanimive ter poučne in kar prehitro je minil čas, da bi se lahko vseh udeležili. Čeprav smo bili že malo utrujeni, smo izkoristili prosti čas za igro na igrišču in malico. Druženje smo zaključili s skupno sveto mašo v rakovniški cerkvi.

Vse prehitro je prišel čas odhoda. Polni lepih  vtisov smo se odpravili proti domu. Kljub temu da je bilo zunaj zelo vroče, smo preživeli zabaven in doživet dan. Kajti sreča je v drobnih rečeh, majhnih dogodkih, sončnih dneh in v iskrenih veselih ljudeh.

Štefica Mlakar

V nedeljo, 12. aprila, smo se iz Radeč in Svibnega z avtobusom odpravili v starodavno mesto Škofja Loka, na ogled Škofjeloškega pasijona. Nekateri med nami so si to uprizoritev  že ogledali pred leti, večina pa nas jo je videla prvič. Vse je bilo na naši strani: rezervirali smo si dovolj časa, pot je bila prijetna in vreme je bilo za ogled na prostem ravno pravšnje.

Škofjeloški pasijon, ki je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku in sodi med najžlahtnejšo kulturno dediščino slovenskega naroda, je delo loškega kapucina Lovrenca Marušiča. Uprizoritev je na prostem, na štirih prizoriščih v mestu, njen način pa nadvse izviren. Dvajset prizorov zgodbe se pred gledalci kot premica v času na ramenih nosačev prinese na prenosnih odrih, pripelje na vozovih, ali pa nastopajoči pridejo sami oziroma prijezdijo na konjih. Vsak prizor odigrajo drugi igralci. Predstavljeno je Kristusovo trpljenje, torej dogajanje od cvetne nedelje do velikega petka. Posebnost uprizoritve pa je povezava med staro in novo zavezo, ko dramsko strukturo dopolnjujejo prizori mrtvaškega plesa, paradiža in pekla ter predstavitve nekaterih cehov, zaradi katerih je besedilo unikatno in še posebej  zanimivo.

Naslednja uprizoritev bo čez šest let, leta 2021, ko bo tudi 300-letnica nastanka pasijona. Morda si ga takrat ogledamo ponovno. Bilo bi vredno!

Mateja Kovač