V ponedeljek, 14. avgusta, je po jutranji sveti maši na podružnični cerkvi Svetih treh kraljev na Brunku potekalo že sedmo zaporedno tradicionalno peš romanje na Zaplaz, ki je osrednje Marijino romarsko svetišče novomeške škofije. Ker del poti poteka po poti, kjer je zemeljsko mučeniško smrt  prestal blaženi mučenec Alojzij Grozde (27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna) in ker so v cerkvi na Zaplazu shranjeni – pokopani njegovi posmrtni ostanki, imenujemo to romanje Grozdetovo romanje.

Jutranjo sveto mašo na Brunku je daroval naš gospod župnik Miro Bergelj, ki se je tudi sam udeležil peš romanja. Na godovni dan mučenca svetega Maksimilijana Kolbeja je še posebej opisal njegovo svetniško pot. Še kar nekaj drugih faranov se je udeležilo maše na Brunku.

Po maši in spominskem fotografiranju pa se nas je 23 romarjev odpravilo na pot, ki je dolga dobrih 30 kilometrov. Med romarji sta bila tudi dva iz sosednjih župnij, in sicer Šentjanža in Svibnega. V zadnjem delu se nam je pridružil še najstarejši, 72-letni Janko, tako je bilo število romarjev na začetku in na koncu povsem enako kot lani. Tudi lani se nam je namreč eden pridružil med potjo. Po udeležbi sta bila tako letošnje in lansko romanje najštevilčnejša. Razmerje med spoloma je še vedno na strani moških (13), vendar je letos romala ena romarka več lot lani. Razlika med najstarejšim in najmlajšim romarjem je 62 let. Pogumen najmlajši romar Jernej je dopolnil deset let in se je tako izenačil z Evo, ki je bila pred dvema letoma najmlajša udeleženka in je letos že tretjič zapored uspešno premagala pot. Letos se je kar 9 romarjev za to pot odločilo prvič.

Od sedmih romanj sta bili dve pretežno v dežju (2013 in 2014), ostala pa v lepem sončnem vremenu. Letos tudi ni bilo pretirano vroče in v tem smislu so nam bili vremenski pogoji naklonjeni.

Pot nas je vodila mimo Šentjanža proti Šentrupertu. Tu smo na približno polovici poti imeli daljši postanek. Ogledali smo si mogočno župnijsko cerkev, ki nam jo je prijazno predstavil domači župnik salezijanec Jakob Trček in bil je čas tudi za zasluženo kosilo.

Po nadaljevanju poti smo se na kratko ustavili še na Veseli Gori pri Šentrupertu pri cerkvi Sv. Frančiška Ksaverija.

Naslednji postanek je bil pod mirenskim gradom, na kraju, kjer so februarja leta 1943 našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Tu smo zmolili litanije (vzklike) njemu v čast. Sicer smo med potjo molili rožne vence, se pogovarjali in tudi v tihoti premagovali pot k cilju. Celodnevno romanje je bilo, poleg fizičnega napora, priložnost, da vsak od nas romanje posveti osebni želji, potrebi ali potrebi naše Cerkve, domovine oziroma tistemu, za kar čuti potrebo. Po enajstih urah romanja (od tega približno sedmih urah čiste hoje) smo sicer malo utrujeni in pošteno preznojeni prišli na Čatež, a z zelo dobrim občutkom, da smo vsi prišli na cilj.

Na Čatežu smo se pri Domu Čebelica – Centru šolskih in obšolskih dejavnosti spočili, preoblekli in uredili. Pričakali so nas nekateri naši domači in prijatelji, nas pogostili in nas potem po koncu svete maše odpeljali proti domu. Večerna procesija s svečkami od župnijske cerkve na Čatežu do romarske cerkve na Zaplazu se je začela ob osmih zvečer. Med procesijo smo molili in peli. Sledila je še slovesna sveta maša, ki jo je daroval novomeški škof Andrej Glavan. Upamo, da se ob letu osorej zopet srečamo letošnji romarji in da se nam pridruži še kdo na novo.

Besedilo in foto: Miran Prnaver

Trinajstega maja 2017 smo v Katoliški Cerkvi praznovali 100. obletnico prikazovanja Fatimske Marije v Fatimi na Portugalskem. Na omenjenem kraju se je Marija prikazala Jacinti, Frančišku in Luciji 13. maja 1917 in nato vsak mesec do 13. oktobra istega leta (razen avgusta, ko so bili otroci v zaporu).

V svojih prikazovanjih jim je naročila mnogo stvari in jim v tretjem prikazovanju med drugim zaupala sporočilo, ki je kasneje postalo znano kot “Fatimska skrivnost”. Pri prvem prikazovanju je Marija naročila pastirčkom, naj odslej pobožno molijo rožni venec in naj se Bogu darujejo s tem, da mu bodo radi prinašali žrtve in sprejemali vse trpljenje v spravo za številne grehe, s katerimi ljudje žalijo Boga. V drugem prikazovanju je Marija napovedala svetovno vojno, zmago njenega brezmadežnega Srca in spreobrnjenje Rusije. V tretji Fatimski skrivnosti opisuje moža v belem, ki prestane mučeništvo, skupaj s kristjani na vrhu gore. To skrivnost pripisujemo atentatu na Svetega Janeza Pavla 2. meseca maja 1981.

V začetku maja letos je pri sveti maši na Rakovniku v Ljubljani nadškof Stanislav Zore blagoslovil Marijine kipe za dekanije ljubljanske nadškofije ter koprske, celjske in novomeške škofije. Vsaka dekanija je oziroma bo tako prejela kipe Fatimske Marije v kapelici. Ti Marijini kipi bodo od 13. maja do 13. oktobra potovali po župnijah in posameznih družinah. Namen ˝romanja˝ Marije po družinah je obuditev družinske molitve, h kateri lahko povabimo tudi sorodnike in sosede.

V naši župniji je kip Fatimske Marije potoval od 1. 8. do 13. 8. 2017. Naše družine so se lahko v ta namen priporočile molitvi rožnega venca, katerega je Marija priporočala, samo oblikovanje molitve na domu pa je prepuščeno iznajdljivosti in željam posameznih družin.

Besedilo: Luka Gorenjec

Foto: Miran Prnaver

V veliko veselje in ponos nam je bilo, da je bil ob letošnjem prazniku slovenskega dneva državnosti naš zbor povabljen na gostovanje v Bruselj. Po večtedenskih pripravah pod vodstvom zborovodkinje Jacinte smo se v četrtek, 22. junija, skupaj z nekaterimi člani našega društva, družinskimi člani in prijatelji odpravili na petdnevno pot. S seboj smo poleg glasbenih inštrumentov, kovčkov in malice vzeli obilo dobre volje, pred odhodom pa nam je na avtobusu zaželel srečno pot tudi naš župan Tomaž Režun.

Za obisk in nastop smo bili dogovorjeni na štirih lokacijah: v Evropskem parlamentu, Veleposlaništvu Republike Slovenije, Slovenskem pastoralnem centru v Bruslju in pred Manneken Pis, ki je eno izmed največjih mestnih znamenitosti. Na prvih dveh lokacijah, kamor smo odhiteli že takoj po prihodu v Bruselj, smo si z zanimanjem ogledali prostore in prisluhnili predstavitvam njihovega dela, nato pa se postavili v zborovske vrste in odpeli krajši program. Zvečer so nas toplo sprejeli v Slovenskem pastoralnem centru, našem osrednjem gostitelju. Dr. Zvone Štrubelj, slovenski župnik v Beneluksu, nam je predstavil pomen in delo te župnije. Sestavlja jo pet skupnosti v Belgiji, dve na Nizozemskem in ena v Luksemburgu. V center smo se vrnili v nedeljo, ko smo peli pri sv. maši, in po njej izvedli naš osrednji nastop. Prvi dan so nas pogostili z večerjo, v nedeljo pa smo se pridružili povabljenim zdomcem in sosedom na pikniku.

Nastop posebnega pomena je bil pred znamenitim kipom Manneken Pis, to je »dečkom, ki lula«. Ko smo pred njim zastopali Slovenijo, smo to še posebej občutili kot veliko čast, a tudi odgovornost. Kip dečka je bil za to priložnost oblečen v slovensko narodno nošo, s pravim gorenjskim nageljnom za klobukom. Občinstvo z ulice in ostale zbrane sta najprej pozdravila in nagovorila predstavnika mesta Bruselj in Slovenskega veleposlaništva, mi pa smo svoj nastop ponovno ponosno pričeli s slovensko himno.

Gostovanje smo izkoristili tudi za oglede. Pod odličnim vodstvom gospoda Stanija Revinška, predsednika Slovenskega kulturnega društva v Bruslju, smo se odpravili v okoli 100 km oddaljeni Brugge. Bili smo na peščeni obali Severnega morja in nekateri smo se kljub neprijaznemu vremenu sezuli, zavihali hlačnice in zabredli v vodo. Mesto je zaradi lepo ohranjenega srednjeveškega jedra ter številnih kanalov in mostov eno izmed glavnih turističnih znamenitosti Belgije. Bili smo v baziliki in videli relikvijo Jezusove krvi, ki so jo v 12. stoletju prinesli iz Svete dežele. Z ladjico smo se peljali po plovnih kanalih, kar je bilo posebno doživetje. Seveda pa smo prosti čas izkoristili tudi za ogled belgijskega glavnega mesta, ki se razprostira na devetih gričih in ima preko milijon in pol prebivalcev. Zapeljali smo se v njegovo predmestje, do znamenitega Atomiuma, skulpture iz devetih krogel. Med ogledi smo se večkrat ustavili in ubrano zapeli slovensko pesem; med drugim na slavnem, s turisti polnem in izjemno akustičnem Grande Place, pa tudi sredi presenečenih domačinov na mestnem avtobusu. In povsod so se ljudje v hipu obrnili k nam, nas obkrožili, fotografirali, snemali. Spraševali, od kod smo. In v katerem jeziku pojemo :o)

Pred leti smo v zboru sklenili, da bomo obiskali vse sosednje države, nato pa krog gostovanja širili. Potem ko smo že peli v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem, se nam je zastavljeno lepo uresničilo. Ob tem se iskreno zahvaljujemo številnim sponzorjem, vsem našim gostiteljem v Bruslju, še posebej dr. Zvonetu Štrublju, pa tudi vsem ostalim, ki so kakorkoli pripomogli, da smo Slovenijo dostojno in uspešno zastopali. In se pri tem imeli nadvse lepo.

Besedilo: Mateja Kovač

Fotografije: B. Tavčar, P. Mlakar in M. Kovač