Peš romanje z Brunka na Zaplaz
V ponedeljek, 14. avgusta, je po jutranji sveti maši na podružnični cerkvi Svetih treh kraljev na Brunku potekalo že sedmo zaporedno tradicionalno peš romanje na Zaplaz, ki je osrednje Marijino romarsko svetišče novomeške škofije. Ker del poti poteka po poti, kjer je zemeljsko mučeniško smrt prestal blaženi mučenec Alojzij Grozde (27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna) in ker so v cerkvi na Zaplazu shranjeni – pokopani njegovi posmrtni ostanki, imenujemo to romanje Grozdetovo romanje.
Jutranjo sveto mašo na Brunku je daroval naš gospod župnik Miro Bergelj, ki se je tudi sam udeležil peš romanja. Na godovni dan mučenca svetega Maksimilijana Kolbeja je še posebej opisal njegovo svetniško pot. Še kar nekaj drugih faranov se je udeležilo maše na Brunku.
Po maši in spominskem fotografiranju pa se nas je 23 romarjev odpravilo na pot, ki je dolga dobrih 30 kilometrov. Med romarji sta bila tudi dva iz sosednjih župnij, in sicer Šentjanža in Svibnega. V zadnjem delu se nam je pridružil še najstarejši, 72-letni Janko, tako je bilo število romarjev na začetku in na koncu povsem enako kot lani. Tudi lani se nam je namreč eden pridružil med potjo. Po udeležbi sta bila tako letošnje in lansko romanje najštevilčnejša. Razmerje med spoloma je še vedno na strani moških (13), vendar je letos romala ena romarka več lot lani. Razlika med najstarejšim in najmlajšim romarjem je 62 let. Pogumen najmlajši romar Jernej je dopolnil deset let in se je tako izenačil z Evo, ki je bila pred dvema letoma najmlajša udeleženka in je letos že tretjič zapored uspešno premagala pot. Letos se je kar 9 romarjev za to pot odločilo prvič.
Od sedmih romanj sta bili dve pretežno v dežju (2013 in 2014), ostala pa v lepem sončnem vremenu. Letos tudi ni bilo pretirano vroče in v tem smislu so nam bili vremenski pogoji naklonjeni.
Pot nas je vodila mimo Šentjanža proti Šentrupertu. Tu smo na približno polovici poti imeli daljši postanek. Ogledali smo si mogočno župnijsko cerkev, ki nam jo je prijazno predstavil domači župnik salezijanec Jakob Trček in bil je čas tudi za zasluženo kosilo.
Po nadaljevanju poti smo se na kratko ustavili še na Veseli Gori pri Šentrupertu pri cerkvi Sv. Frančiška Ksaverija.
Naslednji postanek je bil pod mirenskim gradom, na kraju, kjer so februarja leta 1943 našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Tu smo zmolili litanije (vzklike) njemu v čast. Sicer smo med potjo molili rožne vence, se pogovarjali in tudi v tihoti premagovali pot k cilju. Celodnevno romanje je bilo, poleg fizičnega napora, priložnost, da vsak od nas romanje posveti osebni želji, potrebi ali potrebi naše Cerkve, domovine oziroma tistemu, za kar čuti potrebo. Po enajstih urah romanja (od tega približno sedmih urah čiste hoje) smo sicer malo utrujeni in pošteno preznojeni prišli na Čatež, a z zelo dobrim občutkom, da smo vsi prišli na cilj.
Na Čatežu smo se pri Domu Čebelica – Centru šolskih in obšolskih dejavnosti spočili, preoblekli in uredili. Pričakali so nas nekateri naši domači in prijatelji, nas pogostili in nas potem po koncu svete maše odpeljali proti domu. Večerna procesija s svečkami od župnijske cerkve na Čatežu do romarske cerkve na Zaplazu se je začela ob osmih zvečer. Med procesijo smo molili in peli. Sledila je še slovesna sveta maša, ki jo je daroval novomeški škof Andrej Glavan. Upamo, da se ob letu osorej zopet srečamo letošnji romarji in da se nam pridruži še kdo na novo.
Besedilo in foto: Miran Prnaver
