Letos je bilo farno žegnanje prav na dan največjega državnega praznika dneva državnosti, ko naša Slovenija praznuje svoj 26. rojstni dan.

Slovesno sveto mašo je vodil naš gospod župnik Miro Bergelj, praznovanje pa je obogatilo ubrano prepevanje Župnijskega pevskega zbora z Izlak.

V pridigi je gospod župnik orisal delovanje našega farnega zavetnika, prvaka apostolov in prvega papeža svetega Petra. Njegov delovanje in časi so bili seveda povsem drugačni, kot so današnji. Pa vendar se lahko od njega tudi danes marsičesa naučimo.

V prošnjah za vse potrebe so sodelovali predstavniki skupin, ki delujejo v župniji (ministranti, Karitas, zakonska skupina, biblična skupina …), in prošnje namenili področjem, na katerih delujejo.

Darovanje je bilo namenjeno zbiranju sredstev za obnovo orgel. Sicer pa je bil v preteklih tednih tudi delno obnovljen in zaščiten glavni oltar z vsemi kipi, ki jih ima. Vsi ti prepotrebni projekti so v luči priprave na naslednje farno žegnanje, ko bomo imeli zunanjo slovesnost obhajanja častitljivega jubileja – 400. letnice prve omembe župnije Radeče davnega leta 1618.

Po koncu svete maše so veroučna spričevala prejeli vsi letošnji veroučenci, ki začenjajo poletne počitnice.

Župnijska Karitas je po sveti maši pripravila dobrodelni srečelov. Na voljo je bilo preko 300 srečk in prav toliko dobitkov, ki so vsi presegli vrednost cene srečke. Z zbranimi sredstvi bo Župnijska Karitas pomagala pomoči najbolj potrebnim v našem okolju. S tem srečelovom je župnija lepo vključila tretjo komponento svoje dejavnosti (poleg bogoslužja in oznanjevanja) – karitativnost.

Po vseh »uradnih« zadevah smo se pri župnijskem domu svetega Petra še kar nekaj časa zadržali ob dobrotah, ki so jih pripravile pridne in prizadevne gospodinje. Za veselo vzdušje pa sta poskrbela mlada harmonikarja Florjan in Matija.

Besedilo in foto: Miran Prnaver

Kot vsako leto, je tudi letos srečanje ministrantov potekalo v župniji Radeče. Srečanja se je udeležilo 7 župnij, udeleženci so tekmovali v ministrantskem kvizu ter nogometu. Začetek druženja in tekmovanja smo začeli z molitvijo. Najprej je bil na sporedu ministrantski kviz, katerega letošnje teme so bile Presveta devica Marija, Marijini prazniki in godovi ter Marijine pobožnosti, zraven pa še zakrament svetega zakona. V kvizu je tekmovalo 6 ekip, največ znanja pa so prikazali ministranti iz župnije Zagorje. Drugo mesto so si prislužili ministranti iz Kolovrata in tretje iz Kisovca. Drugi del srečanja pa je potekal na igrišču pod cerkvijo, kjer se je 7 ekip borilo za osvojitev pokala za najboljšo ekipo na turnirju. Videli smo nekaj zanimivih in dobrih tekem. Najbolje so se odrezali nogometaši iz Kolovrata, Kisovca in Čemšenika. Po podelitvi pokalov za najboljša mesta pa smo se okrepčali s picami, piškoti in sokom.

Besedilo : Matevž Kozinc

Foto: Miran Prnaver

 

 

V nedeljo po prazniku Svetega Rešnjega telesa in krvi župnije zaživijo posebno slavnostno, mnoge med njimi tudi tradicionalno. Tudi v naši župniji že nekaj let na ta dan, ki je bil letos sredi junija, po slavnostni sveti maši pripravimo slovesno procesijo, v kateri Gospoda iz cerkve ponesemo v okolje, kjer živimo.

Tudi tokrat smo hodili po naši že običajni poti: iz cerkve po Starograjski ulici do prvega zunanjega oltarja, nato do župnijskega vrta in drugega oltarja, pa nazaj do cerkve, kjer smo pod križem ob tretjem oltarju prisluhnili posebnim prošnjam in blagoslovu na vse štiri strani neba. Ob Gospodu v rokah našega župnika nas je bilo precej: od nosilcev križa, bander, luči in neba, do ministratov, župnijskega pevskega zbora, pihalnega orkestra, prvoobhajancev v slovesnih ogrinjalih, otrok s košaricami cvetja in vseh ostalih župljanov. Procesiji so se pridružila tudi nekatera krajevna društva v svojih uniformah, s prapori in zastavami. Poleg pihalnega orkestra so bile to mažorete, pa člani gasilskega, čebelarskega in lovskega društva, društva vojnih veteranov in združenja šoferjev in avtomehanikov.

Po spodbudi v pridigi našega župnika smo v procesiji razmišljali o njenem pomenu. V kolikšni meri predstavlja lepo organizirano zunanjo predstavo… in koliko pri tem zmoremo svoje prave osebne vere, da je Gospod resnično z nami? V naših glavah so se porajale različne misli, vprašanja, prošnje, zahvale, le kdo bi vedel, kaj vse… V petju, ob poslušanju godbe, zvončkov, cerkvenih zvonov, tudi v tišini. S pogledi, uprtimi v hostijo, pa v ulico, hiše, reko, hrib, nebo, otroka, soseda. Hoditi v procesiji je posebno doživetje. Vsako leto tako zelo podobno, pa vendarle vsakič povsem drugače.

Besedilo in foto: Mateja Kovač