V soboto, 30. novembra 2019, to je v soboto pred prvo adventno nedeljo, je prijetni vonj smrečja napolnil prostor v župnišču v Radečah. Smrekove vejice so pripravili člani župnijskega pastoralnega sveta. Čakali so nas že tudi obodi iz slame, vsakoletni skrbni izdelovalci pa so si obode iz prejšnjih let shranili in jih prinesli s seboj. Za žičke, klešče in škarje je poskrbel gospod Zdravko, za organizacijo in vzpodbudo pa Mateja.

Kar nagnetli smo se okrog velikih miz in pridno spletali zelene kroge. Nekaj je bilo birmancev, največ pa drugih veroučencev. Veseli smo bili tudi odraslih, kajti nekaj malih ročic brez pomoči ne bi bilo kos žici in rahlo bodečim smrekovim vejicam. Žarečih oči smo venčke še okrasili, nekateri s pisanimi okraski, nekateri samo z naravnimi materiali, vsi pa so imeli štiri sveče za vse adventne nedelje. Bili so čudoviti.

Ko smo se ogreli s toplim čajem in posladkali s pecivom, smo veliko smrekovih vejic pripeli še na velik kovinski obod. Število gorečih sveč na tem venčku nas bo pri vsaki sveti maši opominjalo, kako blizu je Gospodov prihod.

Ob koncu smo ponosni razvrstili svoje venčke pred oltar. Blagoslovljene smo po nedeljskih svetih mašah odnesli domov, kjer naj nam bodo vzpodbuda za notranje bogato doživljanje adventnega časa.

Napisala: Mimica Mesojedec

Foto: Mateja Kovač

Kitice slavospeva Gospodu in Stvarniku iz psalma 148, ki se je molil to zahvalno nedeljo zjutraj, so bile (skoraj popoln) uvod v sveto mašo. “Hvalite Gospoda…” je odmevalo po cerkvi, ko smo skupaj-hvaležni za vse, kar Oče stori za nas- obhajali najglobjo prisotnost Gospoda samega. Cerkev je bila tudi temu primerno urejena/okrašena-pred glavnim oltarjem smo si ogledovali lično zložene pridelke iz zemlje in dela naših rok, ki so nujno potrebni za telesno rast in bi brez njih, kot je nazorno povedal g. župnik pri pridigi, pomrli, če bi se vse, česar bi se dotaknili, spremenilo v zlato. Spominjajo nas na to, da smo Bogu hvaležni, da zemlji in pridelkom daje rast. Birmanci so izdelali plakat z zahvalami in se tako poklonili Bogu za vse, kar so prejeli. Prav posebej hvaležni pa smo v nedeljo stopali zakonski jubilanti. 23 parov se nas je prišlo zahvalit za dar svetega zakona in za vse prejete milosti. Prav lepo je bilo videti pare, poročene od 5 in tja do 55 let, kako ponosno, s (skorajda popolnimi) šopki in z nasmehi so ob poročni koračnici stopali po ladji cerkve. Naša naloga (ne samo zakoncev, ampak vseh kristjanov) je, da v vsakdanjem življenju postajamo vse bolj sveti. To ne pomeni, da moramo biti oz. sploh zmoremo biti popolni, kot se mnogokrat napačno razume. Na to je v (skoraj popolni) pridigi opozoril g.župnik. Za začetek bo ravno prav, da začnemo na sozakonca (zopet) gledati iz perspektive zaljubljenosti. Tako da iščemo in vidimo dobro v našem bližnjem. Kot take (dobre, svete) nas vidi tudi Bog Oče.  Naš “zaljubljen” pogled na ljubljeno osebo je pravzaprav Božji pogled na človeka, zato bi ga bilo dobro zopet uporabiti. Po ubranem petju Zahvalne pesmi smo jubilanti druženje nadaljevali ob (skoraj popolnem) kosilu ter sladkih dobrotah.

Hvala vsem, ki ste poskrbeli za (skoraj popolno) zahvalno nedeljo.

Besedilo: Urška Slakan

Foto: Miran Prnaver

 

V nedeljo, 13. 10. 2019 je bilo v radeški župnijski cerkvi srečanje pri sveti maši še posebej namenjeno starejšim, bolnim in invalidom. Že pred začetkom maše je potekala molitev rožnega venca in  bila priložnost za sveto spoved. Predstavniki Župnijske Karitas  so sodelovali z uvodnim pozdravom in branjem Božje besede, prošnje pa so prebrali birmanci.

V uvodu smo slišali, da je starost ali jesen življenja čas velikega zbiranja, ko se s hvaležnostjo ozremo na sadove, ki jih je obrodilo naše življenje, in svoje izkušnje ter modrost prenašamo na mlade. Življenje piše različne zgodbe. Nekatere so srečne, vesele in polne radosti, spet druge žalostne, obdane z bridkostjo in osamljenostjo. In kot je rekel g. župnik Miro v nagovoru, nam starost prinaša številne spremembe, ki so lahko vir različnim stiskam, tako telesnim kot duhovnim. Zato naj nas ob tem bodrijo besede matere Terezije: »Bolečina in trpljenje morata priti v naše življenje, vendar si zapomnite, da so bolečina, trpljenje in žalost samo Jezusov poljub – znamenje, da ste mu prišli tako blizu, da vas lahko poljubi.« In prav takšno srečanje nas lahko okrepi in utrdi v veri, da bomo laže nosili svoj križ z zavedanjem, da ga ne nosimo sami, ampak je z nami Jezus, ki nam ponuja svojo roko.

Po zaključku svete maše je bila priložnost, da so vsi, ki so želeli, prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Sledilo je druženje v Domu svetega Petra, katerega se je udeležilo kar veliko povabljenih. Za organizacijo in pogostitev so poskrbeli prostovoljci Župnijske Karitas, za prevoz iz Trubarjevega doma upokojencev pa g. Janko Pinosa.

Besedilo: Štefica Mlakar

Foto: Matevž Kozinc