Zahvalna nedelja in praznovanje zakonskih jubilejev

Na zahvalni dan, ki smo ga praznovali drugo nedeljo v novembru, je oltar v naši cerkvi zasijal v  okrasitvi s svežimi in predelanimi kmetijskimi pridelki. Ob pogledu nanje se nam je že sama po sebi porodila misel: Gospod, srčna hvala za vse. Za vse, kar mi daje narava in za vse ostalo, kar imam. Predvsem pa – hvala, da sem. Da še vedno živim. Da še zmorem delati in ustvarjati, čutiti, razumeti in doumeti. Prav lahko bi bilo tudi drugače.

V naši župniji je zahvana nedelja že vrsto let tudi nedelja zakoncev, ki v tekočem letu praznujejo okroglo obletnico sklenitve svoje zakonske zveze. Letos se nas je zbralo 24 parov, ki smo praznovali 5, 10, 15, 20, 25, 30, 40 ali 50 in več let skupnega življenja. Ob mogočnem donenju orgelske poročne koračnice smo se v mislih vračali nazaj, na že prehojeno skupno pot. Bogu in drug drugemu se lahko  iskreno zahvalimo za vse, kar nam je bilo na njej dano doživeti lepega. Ni prišlo samo od sebe in za marsikaj se je moral sozakonec potruditi. Je bilo tudi težko? Gotovo. Življenje ni enostavno nikoli, niti (ali predvsem) ne v dvoje. Tudi zato smo prišli. Za nadaljo skupno pot, ki nas, upamo, še čaka, smo prosili za Njegovo pomoč, Njegov blagoslov. Skupaj smo izgovarjali: “Hvaljen bodi, Gospod, ker si nama v srečnih in nesrečnih dnevih najinega življenja dobrotno stal ob strani. Pomagaj nama, da ohraniva medsebojno ljubezen, da bova dobra pričevalca zaveze, ki sva jo sklenila s Teboj.” Besede, ob katerih se ne da ostati ravnodušen.

Skupna praznovanja so vedno priložnost za medsebojno spoznavanje. Po sv. maši smo se zbrali v Domu sv. Petra na skupnem kosilu. In si rekli, da je sicer vsak par obhajal svojo obletnico na svoj dan v letu, a naše skupno slavje gotovo s seboj prinese prav posebno doživetje. Hvala zanj gospodu župniku, članom župnijsko pastoralnega sveta in ostalim, ki ste nam ga pripravili.

Mateja Kovač