PRAZNIK SV. PETRA, ŽUPNIJSKEGA ZAVETNIKA

Nedelja, 28.  junija 2015, ob 10. 30. uri. Župnijska cerkev se je napolnila, orgle so mogočno zadonele in zbor je zapel: “Ti si Peter skala… in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev…in peklenska vrata je ne bodo zmagala….”

To je pesem, ob kateri se ne da ostati ravnodušen. In to je bil praznik, ob katerem se prav tako ni dalo ostati ravnodušen. Sv. Peter je zavetnik naše cerkve, predniki našega kraja so si ga izbrali že davno tega. Prav njega, enega najmogočnejših priprošnjikov. Ali se zavedamo, kakšen privilegij imamo z njim vsi mi, ki se zbiramo ob tem oltarju, na katerem kraljuje? Slovesna sv. maša je bila priložnost, da smo se ob tej misli vsaj malo ustavili. In se mu zahvalili. Ker morda niti sami ne vemo, česa vsega nas je že obvaroval. In ga prosili, naj nas ne zapusti. Ker gotovo ga bomo  potrebovali še naprej…

Praznik naše župnije lepo sovpada s koncem pastoralnega leta. V župniji smo to izkoristili tudi za podelitev imenovanj članom Župnijskega pastoralnega sveta v novem petletnem mandatu. In za podelitev letnih spričeval veručencem, ki so se veselo zapodili počitniškim dnem naproti. In za pomoč pomoči potrebnim, ki bodo hvaležni za finančne rezultate Karitasovega srečelova. In seveda, kot je to za naše praznike že samo po sebi umevno, za sproščeno medsebojno druženje po sv. maši, ob pecivu in pijači. Tudi za srečanje s kom, ki nam je posebej drag, ali s kom, ki ga ne srečamo pogosto. Letos je to bila gospa Marjeta s soprogom, naša vodička z jesenskega romanja v Zagrebu, s katero so se že spletle globlje vezi. Da, vse to prinaša dan župnijskega praznovanja. Doživeti ga v vsej njegovi globini je več kot lepo. Tako je vsako leto, pa vendar je vsakič malo drugače. Vredno je biti zraven, vsako leto znova.

Mateja Kovač