Peš romanje na Zaplaz
V petek, 14. avgusta, je bilo v naši župniji že peto leto zapored organizirano peš romanje na Zaplaz, ki je osrednje Marijino romarsko svetišče novomeške škofije. V cerkvi so tudi posmrtni ostanki – relikvije našega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta.
Romanje smo začeli z jutranjo mašo na podružnični cerkvi Svetih Treh kraljev na Brunku. Daroval jo je naš gospod župnik Miro Bergelj, ki se je, tako kot vsa leta do sedaj, tudi sam udeležil peš romanja. Ta dan je bil godovni dan mučenca svetega Maksimilijana Kolbeja, redovnika minorita, ki je svoje življenje daroval v celici smrti v Auschwitzu namesto družinskega očeta, ki je bil obsojen na to strašno smrt. Zato smo se pri tej sveti maši še posebej spomnili tega svetnika in spoznali njegovo življenjsko pot. Poleg romarjev se je svete maše udeležilo še kar nekaj drugih župljanov.
Po maši pa nas je 18 romarjev začelo dobrih 30 kilometrov dolgo pot proti Zaplazu. Letošnja udeležba je bila največja do sedaj. Zasedba je bila zelo raznolika, prevladovali so moški (11), najmlajša udeleženka Eva šteje deset let, najstarejši pa jih že dopolnil 65.
V preteklih dveh letih je bilo vreme precej deževno, letos pa nas je spremljalo sonce z visokimi temperaturami, kar je romanju dodalo kar nekaj dodatnega napora in zahtevnosti.
Pot nas je vodila mimo Šentjanža proti Šentrupertu. Na dobri polovici poti smo tu imeli daljši postanek. Najprej smo si ogledali župnijsko cerkev svetega Ruperta, ki nam jo je predstavil tamkajšnji župnik salezijanec Jakob Trček.
Izvedeli smo veliko o bogati zgodovini 600 let stare gotske cerkve. Župnik Jakob nam je povedal veliko zanimivega o samem kraju in ljudeh, ki so predvsem v času druge svetovne vojne pretrpeli veliko gorja. A kljub številnih zločinom danes živijo v lepem sožitju, in to je najbrž tudi vzrok, da iz župnije Šentrupert prihaja veliko duhovnih poklicev.
Po okrepčilu smo nadaljevali pot proti cilju, ustavili smo se pod mirenskim gradom, na kraju, kjer so februarja leta 1943 našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Tu smo zmolili litanije njemu v čast. Sicer smo med potjo zmolili tudi tri dele rožnega venca, se pogovarjali in tudi v tihoti premagovali pot k cilju. Celodnevno romanje je bila lepa priložnost, da je vsak izmed nas lahko to žrtev – napor namenil darovanju za določen namen. Veliko je osebnih, skupnih, družinskih, cerkvenih ali narodovih potreb, katerim smo lahko posvetili ta dan. In to so res prav milostni trenutki, ki jih človek v drugi situaciji težko doživi. Po dobrih desetih urah romanja (od tega približno šest ur in pol čiste hoje) smo sicer malo utrujeni in pošteno preznojeni prišli na Čatež, a z zelo dobrim občutkom, da smo vsi prišli na cilj.
Na Čatežu so nas prijazno sprejeli v Domu Čebelica – centru šolskih in obšolskih dejavnosti. Tu smo se spočili in uredili za večerno procesijo z lučkami od župnijske cerkve na Čatežu do romarske v cerkve na Zaplazu. Med procesijo smo zmolili še četrti del rožnega venca. Sledila je še slovesna sveta maša in obisk groba blaženega Alojzija Grozdeta. Predpraznični dan pred največjim Marijinim praznikom je bil na tako lep način popoln.
Miran Prnaver
