V petek, 14. avgusta, je bilo v naši župniji že peto leto zapored organizirano peš romanje na Zaplaz, ki je osrednje Marijino romarsko svetišče novomeške škofije. V cerkvi so tudi posmrtni ostanki – relikvije našega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta.

Romanje smo začeli z jutranjo mašo na podružnični cerkvi Svetih Treh kraljev na Brunku. Daroval jo je naš gospod župnik Miro Bergelj, ki se je, tako kot vsa leta do sedaj, tudi sam udeležil peš romanja. Ta dan je bil godovni dan mučenca svetega Maksimilijana Kolbeja, redovnika minorita, ki je svoje življenje daroval v celici smrti v Auschwitzu namesto družinskega očeta, ki je bil obsojen na to strašno smrt. Zato smo se pri tej sveti maši še posebej spomnili tega svetnika in spoznali njegovo življenjsko pot. Poleg romarjev se je svete maše udeležilo še kar nekaj drugih župljanov.

Po maši pa nas je 18 romarjev začelo dobrih 30 kilometrov dolgo pot proti Zaplazu. Letošnja udeležba je bila največja do sedaj. Zasedba je bila zelo raznolika, prevladovali so moški (11), najmlajša udeleženka Eva šteje deset let, najstarejši pa jih že dopolnil 65.

V preteklih dveh letih je bilo vreme precej deževno, letos pa nas je spremljalo sonce z visokimi temperaturami, kar je romanju dodalo kar nekaj dodatnega napora in zahtevnosti.

Pot nas je vodila mimo Šentjanža proti Šentrupertu. Na dobri polovici poti smo tu imeli daljši postanek. Najprej smo si ogledali župnijsko cerkev svetega Ruperta, ki nam jo je predstavil tamkajšnji župnik salezijanec Jakob Trček.

Izvedeli smo veliko o bogati zgodovini 600 let stare gotske cerkve. Župnik Jakob nam je povedal veliko zanimivega o samem kraju in ljudeh, ki so predvsem  v času druge svetovne vojne pretrpeli veliko gorja. A kljub številnih zločinom danes živijo v lepem sožitju, in to je najbrž tudi vzrok, da iz župnije Šentrupert prihaja veliko duhovnih poklicev.

Po okrepčilu smo nadaljevali pot proti cilju, ustavili smo se pod mirenskim gradom,  na kraju, kjer so februarja leta 1943 našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Tu smo zmolili  litanije njemu v čast. Sicer smo med potjo zmolili tudi tri dele rožnega venca, se pogovarjali in tudi v tihoti premagovali pot k cilju. Celodnevno romanje je bila lepa priložnost, da je vsak izmed nas lahko to žrtev – napor namenil darovanju za določen namen. Veliko je osebnih,  skupnih, družinskih, cerkvenih ali narodovih potreb, katerim smo  lahko posvetili ta dan. In to so res prav milostni trenutki, ki jih človek v drugi situaciji težko doživi. Po dobrih desetih urah romanja (od tega približno šest ur in pol čiste hoje) smo sicer malo utrujeni in pošteno preznojeni prišli na Čatež, a z zelo dobrim občutkom, da smo vsi prišli na cilj.

Na Čatežu  so nas prijazno sprejeli v Domu Čebelica – centru šolskih in obšolskih dejavnosti. Tu smo se spočili in uredili za večerno procesijo z lučkami od župnijske cerkve na Čatežu do romarske v cerkve na Zaplazu. Med procesijo smo zmolili še četrti del rožnega venca. Sledila je še slovesna sveta maša in obisk groba blaženega Alojzija Grozdeta. Predpraznični dan pred največjim Marijinim praznikom je bil na tako lep način popoln.

Miran Prnaver

Sveti Krištof, ki je zavetnik popotnikov in voznikov (šoferjev),  je bil svetnik in mučenec, ki je živel v tretjem stoletju po Kristusu in goduje 24. julija. Zato smo v nedeljo, 26. julija,  obhajali Krištofovo nedeljo.

Poudarki pri svetih mašah (homilija, prošnje …) so bili povezani  s tem priljubljenim svetnikom in z akcijo Miva Slovenija.  Ob koncu maše je sledil  blagoslov vseh voznikov in vozil, nato pa je bilo vsako vozilo blagoslovljeno še na kraju samem, kjer je bilo parkirano (ob cerkvi in na cerkvenem dvorišču pod domom sv. Petra). Šoferji smo se postavili ob svoje vozilo in tako prejeli blagoslov, ki ga je opravil naš gospod župnik Miro. Ministranti so delili nalepke ustanove Miva Slovenija in podobice z molitvijo, s katero se priporočamo Svetemu Krištofu za varno vožnjo. Ob tej priliki smo lahko darovali sredstva za Mivo.  Kajti prav Miva ima poseben pomen na Krištofovo nedeljo.

Ustanova Miva Slovenija, ki deluje v okviru Misijonskega središča Slovenije in je članica svetovne Mive, že več desetletij zbira sredstva za prevozna sredstva v misijonih. Večji del zbranih sredstev gre za potrebe naših misijonarjev.

Danes smo vsi zelo vezani na prometna sredstva. Krištofova nedelja nas vsako leto v juliju poveže v skupni molitvi in prošnji k nebeškemu Očetu, da bi nas vse na priprošnjo sv. Krištofa varoval pri vseh vožnjah na vseh poteh našega življenja. Vozniki, pa tudi drugi, ob tej priložnosti namenijo svoj dar za srečno prevožene kilometre.

22. marca 1927 je bila v Kölnu ustanovljena organizacija MIVA (Missions-Verkehrs-Arbeitsgemeinschaft). Idejo za to je dal Paul Schulte, ki so ga imenovali kar “leteči pater”.  Njegov najboljši prijatelj, p. Otto Fuhrmann, ki je odšel v misijone, je namreč v Namibiji kot misijonar umrl za malarijo. Ves teden so ga vozili na »lojteršnem« vozu in potem še pet dni nosili na ramenih do bolnišnice. Prišel je prepozno in naslednjega dne je umrl. To, da misijonarji nimajo za pomoč sebi in drugim niti osnovnih prevoznih sredstev, je patra Paula Schulteja zelo prizadelo. Po Evropi je začel iskati darovalce za nakup misijonskih vozil. Ideja je obrodila sadove in se širila naprej.

Na misijonskem sestanku v Tinjah na Koroškem v oktobru 1986 je padla ideja o samostojni organizaciji MIVA Slovenija. Pokojni nadškof g. Alojzij Šuštar je zadevo podprl in tako je leta 1987 ta dobrodelna ustanova začela svoj zmagoviti pohod pod vodstvom Staneta Kerina.

S pomočjo darov ob blagoslovu avtomobilov je MIVA Slovenija v letu 2014 lahko omogočila nakup vozil v skupni vrednosti 454.435,00 €. Pri nedeljski sveti maši smo tudi zvedeli, kako so bila razdeljena lanska zbrana sredstva, in prebrane so bile zahvale nekaterih misijonark in misijonarjev, ki so lani prejeli vozila (avtomobile, kombije, minibuse, traktorje, čolne …) iz zbranih sredstev Mive Slovenija.

Miran Prnaver

Nedelja, 28.  junija 2015, ob 10. 30. uri. Župnijska cerkev se je napolnila, orgle so mogočno zadonele in zbor je zapel: “Ti si Peter skala… in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev…in peklenska vrata je ne bodo zmagala….”

To je pesem, ob kateri se ne da ostati ravnodušen. In to je bil praznik, ob katerem se prav tako ni dalo ostati ravnodušen. Sv. Peter je zavetnik naše cerkve, predniki našega kraja so si ga izbrali že davno tega. Prav njega, enega najmogočnejših priprošnjikov. Ali se zavedamo, kakšen privilegij imamo z njim vsi mi, ki se zbiramo ob tem oltarju, na katerem kraljuje? Slovesna sv. maša je bila priložnost, da smo se ob tej misli vsaj malo ustavili. In se mu zahvalili. Ker morda niti sami ne vemo, česa vsega nas je že obvaroval. In ga prosili, naj nas ne zapusti. Ker gotovo ga bomo  potrebovali še naprej…

Praznik naše župnije lepo sovpada s koncem pastoralnega leta. V župniji smo to izkoristili tudi za podelitev imenovanj članom Župnijskega pastoralnega sveta v novem petletnem mandatu. In za podelitev letnih spričeval veručencem, ki so se veselo zapodili počitniškim dnem naproti. In za pomoč pomoči potrebnim, ki bodo hvaležni za finančne rezultate Karitasovega srečelova. In seveda, kot je to za naše praznike že samo po sebi umevno, za sproščeno medsebojno druženje po sv. maši, ob pecivu in pijači. Tudi za srečanje s kom, ki nam je posebej drag, ali s kom, ki ga ne srečamo pogosto. Letos je to bila gospa Marjeta s soprogom, naša vodička z jesenskega romanja v Zagrebu, s katero so se že spletle globlje vezi. Da, vse to prinaša dan župnijskega praznovanja. Doživeti ga v vsej njegovi globini je več kot lepo. Tako je vsako leto, pa vendar je vsakič malo drugače. Vredno je biti zraven, vsako leto znova.

Mateja Kovač