Na prvo postno nedeljo smo se radeški farani v lepem številu udeležili pobožnosti križevega pota na dolenjskem gričku pod Veselo Goro v župniji Šentrupert, ki so ga vodili tamkajšnji animatorji z domačim župnikom Jakobom Trčkom.

Besede razmišljanja so nas popeljale v skrivnost Jezusovega trpljenja in našega odnosa do nedoumljive ljubezni božjega Sina, ki nas je s svojim križem in krvjo odrešil. Znova smo v mislih prehodili pot bičanja, padcev pod težo križa, naključne pomoči mimoidočega Simona pa Veronikine sočutnosti, žebljev, ki prebadajo roke in noge, neugasljive žeje in Marijinega obupa, strtosti in onemelosti, ko v naročje sprejme mrtvega sina …

Kaj pa mi? Nas bo ta postni čas prebudil in predramil? Bomo znali v preobilju videti trpečega Jezusa v bolnih, osamljenih, pomoči potrebnih? Bodo naši odnosi drugačni, pristnejši? Bomo resnične priče nedoumljive Božje ljubezni? Vse to so vprašanja in izzivi v času do velike noči.

Po končanem križevem potu smo si ogledali bližnjo romarsko cerkev sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori.

Besedilo:  Drago Kozinc

Foto: Miran Prnaver

Romarji upanja smo se povezali in zbrali tudi iz župnij Svibno, Radeče in Šentjurij – Podkum ter se z agencijo Aritours podali na doživeto romanje v veličastno mesto Rim. Vsak v sebi in v medsebojni skupinski povezanosti smo lahko odprli srca temu milostnemu času v tem milostnem, svetem letu.

Našo štiridnevno odpravo je vodila turistična vodnica Marija Osredkar, ki je bogata, neizčrpna zakladnica znanja o zgodovini te dežele. Preko njenega vodenja in razlag smo doživeli utrip zgodovine, veličino in svetost mesta ter razsežnosti neprecenljive arhitekture.

Duhovno vodenje za naše romanje je sprejel kapucin brat Jurij Slamnik, ki je med nami vodil molitve, nagovore ter daroval svete maše. Vsak dan posebej smo skupaj stopali tudi skozi sveta vrata. Najprej v baziliko sv. Janeza v Lateranu, drugi dan smo doživeli veličino Petrovega trga in stopili v največjo cerkev od vseh krščanskih cerkva. Tretjega dne smo imeli  sveto mašo v baziliki Marije Snežne ter zadnjega dne stopili še v baziliko sv. Pavla izven obzidja. Tako smo vsak dan stopali v Kristusa s svojimi osebnimi globinami. Še več, vanj smo ponesli tudi svoje drage in tudi tiste, ki so se nam priporočili ter tiste, ki jih nosimo v srcih.

Zgovoren in gostoljuben je bil tudi salezijanec Franc Maršič, ki je rektor slovenskega zavoda Slovenik na obrobju Rima. Gostili so nas v kapeli, kjer smo z našim romarskim sodelovanjem in slovenskim petjem soustvarili veličino svete maše. Pozdravil in nagovoril nas je celo veleposlanik v Vatikanu gospod Franc But.

A Gospod nam je na naše romanje poslal tudi preizkušnje, zaplete, morda dvome, pa tudi upanje in rešitve, ob čemer se je naša vera le okrepila. Učili smo se goreče zaupati v Božje načrte. Brat Jurij ter vodnica Marija sta nam odpirala razmišljanje in usmeritve, da je sveto leto leto drugačnih odnosov. Zanje se moramo priporočati, truditi in zaupati v Božjo milost. Imamo priložnost, da se spravim s svojo preteklostjo, z ljudmi, kjer nam odnosi ne stečejo. V sočloveku lahko vedno odkrijemo Jezusa. Doseglo nas je mogočno sporočilo, da je tako romanje priložnost, da se vrnemo in zaživimo s trdnimi, dobrimi sklepi in se vedno obrnem h Gospodu. Ob pogledu na doživetja in preizkušnje smo Bogu neizmerno hvaležni za Božje spremljanje in varstvo.

Besedilo: Tatjana Kavšek       

Foto: Miran Prnaver

Sobotni kulturni praznični večer se je v naši župniji sklenil z gostjo Anjo Kastelic, posvečeno sestro v Bratstvu Veselje evangelija. Zgodilo se je srečanje veselja in spodbude, da bi naši odnosi v zakonu in tudi sicer bili resnično vkoreninjeni v Kristusu.

Anja, sicer po poklicu farmacevtka in družinska terapevtka, rada predava o odnosih, odpuščanju, odločanju in iskanju poklicanosti. Najbolj pri srcu pa so ji biblične kateheze, saj je Božja beseda vedno živa, učinkovita in polna presenečenj, ker v sebi nosi Življenje. Te misli je delila tudi z nami, v lepem številu zbranimi zakonci, in ostalimi, da bi skupaj ozavestili, kako pomembno in odrešujoče je vedno znova prepoznavati, da smo Božji ljubljenci.

Da Bog resnično ljubi, še več, da je v polnosti v večnost zaljubljen v človeka, je temeljno sporočilo za vsakega izmed nas. Pomembno, ker nas usmerja k iskanju Njegove prave podobe, podobe Očeta z odprto roko, ki daje in sprejema, pomnožuje in blagoslavlja. Hkrati pa odrešujoče, da nas ima rad brezpogojno, iz čiste ljubezni. Navdušeni ob spoznanju, kdo in kaj smo v Njegovih očeh, smo povabljeni tudi sami, da smo drug drugemu znamenje Božje navzočnosti. Zakonci še na poseben način, v zakramentu, tako pričujemo, kako Kristus ljubi Cerkev.

Sveto pismo sporoča, kako Bog skrbi za svoje ljudstvo. Evangelij je vir vedenja in spoznanja, kako živi, dela in ljubi Kristus. Njegovo povabilo “Pojdite po vsem svetu in naredite vse narode za moje učence …” pa je domača naloga za vsakega izmed nas: kaj in kako lahko Kristus stori in deluje za mojo ženo/moža, za mojega bližnjega po meni. Vprašanje, ki pomirja in vznemirja.

Hvala Anji, da se je odzvala povabilu in da nas je Bog po njej “preštihal” in prezračil, da bi (p)ostajali rodovitni.

Besedilo: Sebastijan Martinčič

Foto: Miran Prnaver