Praznik Svete birme je eden večjih praznikov v vsaki župniji. Ne le za birmance in birmanke, njihove botre in starše, ampak za vso župnijo. V Radečah ta praznik dočakamo vsako drugo leto in že nekaj časa je to vedno v zadnjih dneh meseca aprila.

Letos je potrditev Svetega Duha prejelo 43 birmancev in birmank. Pod skrbnim vodenjem domačega župnika so se na ta velik dogodek pripravljali kar dolgo. Večina med njimi se je s svojim delom tudi aktivno vključila v katero izmed številnih delujočih skupin, kot na primer med ministrante, v pevski zbor ali v skupino bralcev beril, nekateri pa so z delom začeli čisto na novo, kot na primer tisti, ki so obiskovali in popisovali kapelice in božja znamenja v župniji. V župnijsko-pastoralnem svetu, kjer smo bili seznanjeni z njihovim napredkom, smo bili tega vsakič znova iskreno veseli. Vemo, da le polno aktivno vključevanje prinaša zadovoljstvo, sicer kmalu postane dolgčas. Ker se v župniji ves čas nekaj dogaja, smo člani sveta, ključarji in voditelji na svojem srečanju z birmovalcem, arhidiakonom msgr. dr. Francem Šuštarjem, z veseljem poročali o vseh aktivnostih, o pastoralnem delu in o našem počutju v župniji.

In kako je bilo na sam dan Svete birme? Nadvse slovesno, seveda. Cerkev urejena do zadnjega kotička, birmanci, birmanke in botri prekrasni, obiskovalcev pa polna cerkev. In ko so orgle mogočno zadonele in je župnijski zbor zapel »Pridi, pridi, Sveti Duh!«, se je začelo zares. Cerkev je postajala eno in v zraku je bilo čutiti veličino, moč in ljubezen. Pridi, pridi, Sveti Duh, vžgi v naša srca ogenj ljubezni. V srca naših birmancev, birmank, botrov, staršev – in tudi vseh ostalih, ki smo z njimi. In naj ta ogenj v vseh naših srcih ostane za vedno!

Da bodo in bomo znali in zmogli … kaj? Morda samo prav živeti, to bo dovolj. Vsi zakramenti k temu pripomorejo in sveta birma seveda tudi. Prav zato je bil ta dan nadvse prazničen za vso župnijo, za prav vse župljane.

MK

Fotografije: FOTO ASJA

Na začetku letošnjega postnega časa nas je naš gospod župnik Miro Bergelj povabil, da se v čim večjem številu udeležimo nedeljskih postnih križevih potov po naših podružnicah. Poleg molitve in premišljevanja Jezusovega trpljenja smo povabljeni, da obiščemo naše podružnice in jih bolje spoznamo. Velikokrat romamo pa številnih domačih in tujih krajih, svoje podružnične cerkve pa morda poznamo le od zunaj, in še to površno. Ker imamo v naši župniji lepe cerkve, smo tako lahko v postnem času povezali molitev, druženje, družinski izlet in prijetno nedeljsko popoldne.

Vsako nedeljo izbere in vodi molitev križevega pota ena izmed skupin, ki delujejo v župniji. Na prvo postno nedeljo, 9. marca letošnjega leta, je v župnijski cerkvi križev pot pripravil ŽPS. Drugo postno nedeljo, na dan našega celodnevnega čaščenja, ga je na Močilnem (cerkev posvečena Svetemu Miklavžu) pripravila prva zakonska skupina, tretjo postno nedeljo na Vrhovem, v cerkvi Svetega Martina, pa druga zakonska skupina. Četrto postno nedeljo smo z birmanci poromali k naši najstarejši cerkvi na Brunku, posvečeni Svetim trem kraljem. Na tiho nedeljo je pevski zbor na Žebniku najprej pripravil križev pot pri kapelicah pod cerkvijo, nato pa je sledila še sveta maša pri Žalostni Materi Božji. Na cvetno nedeljo je pri pripravi križevega pota v naši najviše ležeči cerkvi v župniji, pri Sveti Katarini na Jelovem, sodelovala Župnijska Karitas.

Vsak križev pot se je v premišljevanjih dotikal različnih tem našega življenja, med drugim družinske tematike in socialnega čuta ter potreb po pomoči bližnjemu in ljudem v stiski.

Med posameznimi postajami  križevega pota se pojejo postne pesmi.

Spodnje fotografije so bile posnete v župnijski cerkvi, na Vrhovem in Jelovem.

Miran Prnaver

V soboto, 22. marca, nas je obiskala Milada Kalezić, slovenska gledališka in filmska igralka, dobitnica najbolj prestižne slovenske nagrade za igralske dosežke – Borštnikovega prstana za leto 2011.

Z gospo Milado smo se srečali v Domu sv. Petra v Radečah. Njeno pričevanje je bilo osredotočeno na njeno pot iskanja Boga, osebne vere in smisla življenja. Milada je bila rojena leta 1954 v Črni gori v oficirski družini, od rane mladosti pa je živela v Mariboru in vmes v Celju.

V srednjih letih je globoko začutila, da jo svet ateizma brez vere ne napolnjuje. Začela je iskati Boga, vendar tudi ta pot ni bila enostavna in kratka, saj Gospodova pota niso vedno naša pota. Pred nekako desetimi leti pa je končno našla, kar je iskala. Našla je Boga, našla je svoj notranji mir in smisel zemeljskega bivanja. Seveda njene preobrazbe tako okolica, kot njena družina, ni takoj sprejela in razumela. Zato jih je prepričala zgolj z dejanji ljubezni. Svojo vero zelo jasno in odkrito živi in pričuje. Tudi pri podelitvi Borštnikovega prstana je v zahvalnem govoru jasno povedala, da je vse, kar ji je bilo dano v življenju, dar, za katerega je Bogu neizmerno hvaležna. Je sicer pravoslavne vere, vendar se z veseljem udeležuje in sodeluje tudi pri katoliškem obredju. Tako je bila v soboto zvečer tudi pri Sveti maši v Radečah. Njeno pričevanje je nadvse zanimivo in prepričljivo. Kot vrhunska igralka zna tematiko poslušalcem predstaviti na zelo simpatičen in na trenutke hudomušen ter šaljiv način. Tako ni čudno, da je bilo njeno pričevanje v Radečah že preko petdeseto po vrsti, saj jo vabijo medse po celotni Sloveniji.

Vsi, ki smo prisluhnili gospe Miladi Kalezić, smo preživeli čudovit in duhovno bogat postni večer.

Miran Prnaver