Usoda vpenja nas v kroge mnogih;

nihče ne gre po poti sam:

vse, kar sejemo v življenja drugih,

se slej ko prej povrne nam.

Nn

Sodelavci župnijske Karitas Radeče – Svibno smo se, skupaj s svojimi domačimi, v soboto,

30. avgusta, že tretje leto odpravili na romanje. Letos smo odšli na Dolenjsko, natančneje v Stično in na Muljavo.

Z veseljem smo že zjutraj ugotovili, da nam je Bog naklonil lepo vreme. Večina sodelavcev se je romanja udeležila, med nami ni bilo le tistih, ki so imeli službene obveznosti. V današnjih časih moramo biti takšnih obveznosti veseli …

Naša prva postaja je bila cistercijanska opatija Stična, natančneje Slovenski verski muzej. Tam smo si ob strokovni razlagi vodičke ogledali stalno razstavo o zgodovini stiškega samostana, delovanju »belih menihov« skozi čas in danes, njihovem poslanstvu, poteku delovnega dne, življenjskih navadah in še marsičem. Videli smo tudi križni hodnik, samostansko obednico, cerkev Žalostne Matere Božje, zbirko mašnih plaščev in posebno sobo, posvečeno patru Simonu Ašiču, vsem dobro znanem zeliščarju, ki je zapustil veliko dediščino v poznavanju zdravilnih rastlin.

Naprej nas je pot vodila na Muljavo, kjer nas je prijazno sprejel tamkajšnji duhovni pomočnik gospod Anton Pahulje. Slikovito in duhovno nam je predstavil cerkev Marije Vnebovzete, razložil freske in posebno bogastvo cerkve – čudovit zlat oltar. Kot sodelavce Karitas nas je postavil pred izziv, ali si želimo priti v nebesa in drugim pomagati do tega ideala. Presenečeni smo slišali, da smo ob pogledu na omenjeni oltar že v nebesih. V sebi pa smo sprejeli sklep, da si bomo kljub temu še močno prizadevali, da si zaslužimo tudi večna nebesa.

Veseli smo bili tudi, da sta bila z nami oba gospoda župnika, gospod Miro Bergelj in gospod Janez Jasenc. Zato smo lahko kot občestvo doživeli tudi  največji dar, ki ga kot kristjani lahko doživimo: Gospodovo daritev – sveto mašo. V nagovoru smo slišali, da smo kot skupnost sodelavcev odgovorni za naše medsebojne odnose, ko so le-ti »v redu«, pa lahko dajemo tudi navzven. Kot služabniki, ki ne želimo zakopati svojih »talentov«, smo poklicani, da jih porabimo v dobro drugih, kot Karitasovci pa v dobro tistih, ki so najbolj ranljivi in nemočni.

Po obilni duhovni hrani smo poskrbeli še za telesno lakoto in se polni lepih vtisov odpravili proti domu. Na poti nazaj smo si ogledali še izvir reke Sopote in ob njenem izlivu v Radečah zaključili naše romanje.

V luči zgornje misli hodimo skupaj in le skupaj lahko sejemo dobroto in upanje. In nedvomno se »potlačena in potresena« mera vrne v naša naročja. Hvala Bogu, ki nas je poklical v službo drugim in nas vsak dan obdaruje z novimi močmi pri našem poslanstvu. Le tako lahko »sejemo«, kar lahko koristi bližnjemu. In vedno znova ugotavljamo, da nimamo zaradi tega nič manj, pač pa smo vedno bogatejši.

Nataša Kozinc

V četrtek, 14. avgusta 2014, smo šli v župniji Radeče na že četrto Grozdetovo romanje na Zaplaz. Zjutraj smo se zbrali v naši najstarejši podružnični cerkvi Sv. treh kraljev na Brunku, kjer smo imeli sveto mašo. Gospod župnik Miro Bergelj nas je spodbudil, naj v romanje vključimo svoje želje, težave, zahvale in priprošnje za svoje najbližje.

Po sveti maši smo se najprej malo okrepčali in zaskrbljeno zrli v nebo, saj je močno deževalo. Kljub temu se nas je sedem najpogumnejših, na čelu z gospodom župnikom Mirom, odpravilo na pot. V teh slabih vremenskih razmerah je še kako veljala misel J. Adamsa: »Pogum in vztrajnost vsebujeta čarobni talisman, pred katerim vse težave izginejo in se podrejo vse ovire.«

Kljub slabim vremenskim razmeram smo, kondicijsko dobro pripravljeni, pot premagovali brez večjih težav. Najprej smo se ustavili v župnijski cerkvi v Šentrupertu. Tu smo si lahko ogledali cerkev in zmolili del rožnega venca. Sledil je daljši počitek s kosilom, nato pa smo nadaljevali s hojo.

Na poti smo se ustavili tudi na kraju, kjer so našli mrtvo telo blaženega Alojzija Grozdeta. Posvetili smo se mu z molitvijo litanij njemu v čast. V prijetni družbi, pogovoru in molitvi rožnega venca smo se z zaprtimi dežniki bližali cilju.

Ob prihodu na Čatež nas je gostoljubno sprejela gospa Andreja Tomažin. V domu Čebelica nam je omogočila osvežitev in bogato pogostitev. Sledil je počitek in priprava na procesijo z lučkami. Pridružilo se nam je še nekaj naših faranov.

Procesija je potekala, tako kot vsako leto, v mraku, od župnijske cerkve na Čatežu do Marijine romarske cerkve na Zaplazu. Slovesno sveto mašo na predvečer našega največjega Marijinega praznika je vodil škof Andrej Glavan.

Pravijo, da se moraš sprijazniti z dežjem, če hočeš videti mavrico. Kljub obilnemu dežju mavrice nismo videli, toda med sveto mašo se je nebo razjasnilo. Tako svetlo, kot je bilo nebo, so bile tudi naše misli in polni energije smo se prijetno utrujeni odpravili proti domu.

Štefica Mlakar