Na Štefanovo in na naš državni praznik dan samostojnosti in enotnosti, 26. decembra popoldne, so domove po naši župniji obiskovali koledniki. Obiskali so približno 160 naših domov, toliko je bilo oddanih »prijav« in povabil za njihov obisk. Letos so bili koledniki razdeljeni v štiri ekipe. V vsaki so bili Trije Sveti kralji in predstavnik pastirjev ter še ostali sodelavci. Najprej so zapeli Božično pesem, nato pa v recitalu zaželeli vse dobro in srečo hiši. Povedali so tudi, za katere misijonske dežele zbirajo sredstva. Letos prosijo za pomoč naši misijonarji v Senegalu, Ruandi, Izraelu, Kanadi, Braziliji, Malaviju in na Madagaskerju. Nato so na podboje vrat nalepili nalepko z letnico 2014 ter začetnicami imen Treh kraljev G+M+B (Gašper, Miha in Boltežar), pod letnico in kraticami pa je napisano: mir + pogum+ blagoslov. Latinska različica tega zapisa v prevodu je: Kristus naj blagoslovi to domovanje! Zbrani znesek, ki so ga nabrali koledniki bo posredovan Misijonskemu središču Slovenije, ki ga bo namenil slovenskim misijonarjem, ki delujejo v zgoraj naštetih državah.

Miran Prnaver

V petek, 15. novembra, je bilo v domu Sv. Petra v Radečah zelo zanimivo in dobro obiskano predavanje.

Naša faranka Tadeja Mesojedec je preživela 8 mesecev v Kambodži, kjer je opravljala svoje misijonsko delo v misijonu, ki ga vodijo sestre hčera Marije pomočnice. Pridružila se je sestri Ljudmili Anžič. Sestre so ustanovile Don Boskov center, kjer se izobražujejo mlada socialno ogrožena dekleta. Sestavlja ga vrtec, ki ga obiskuje 200  deklet, nadaljnjega izobraževanja pa se udeležuje 400 deklet. Tadeja je poučevala angleški jezik in tako pomagala dekletom k lažjemu vključevanju v družbo ter lažjemu dostopu do delovnega mesta.

Kambodža, ta jugovzhodna azijska država je devetkrat večja od Slovenije in šteje 13 milijonov prebivalcev. Pismenih je približno dve tretjini prebivalcev, le tretjina prebivalcev ima dostop do zdrave pitne vode. Povprečna starost, ki jo dosežejo, je 57 let. Prevladujoča vera je budizem (95% prebivalcev). Slaba in zelo draga je zdravstvena oskrba. Osrednja hrana je riž. Tadeja nam pove, da ljudje v vseh obrokih hrane jedo riž. Kambodža ima zelo krvavo preteklost, saj je bilo v času vladavine rdečih Kmerov v letih 1975 – 79 pobitih od dva do tri milijone ljudi, kar je predstavljajo skoraj petino prebivalstva. To je pustilo na prebivalstvu trajne posledice, ki jih je čutiti še danes.

Tadeja je bila med domačini zelo lepo sprejeta, med dekleti pa je bila še posebej zanimiva, saj je belka. Zelo dobro se je vživela med nove soljudi, le riža se je za nekaj časa preobjedla. Podnebje je bilo zelo zahtevno, saj, poleg visokih temperatur, vlada izredno visoka vlaga. Zelo malo pitne vode je tudi pri Tadeji povzročalo kar nekaj obolenj, a hvala Bogu brez hujših posledic. Za razliko od Afrike, tu ni toliko pomanjkanja hrane.

Zaradi strašne zgodovine je prisotno veliko pomanjkanje čuta za družino, za graditev odnosov. Pravega družinskega življenja ni čutiti, saj tudi potem, ko se poročijo, moški in ženske večino časa preživijo vsak zase. Tako je delo misijonark predvsem v prebujanju teh vrednost. Tako tukaj, za razliko od Afrike, ni toliko novih kristjanov in tudi ni veliko duhovnih in redovnih poklicev. Tisti, pa ki se spreobrnejo, imajo kar precej težav z avtohtonimi budisti.

Je pa Tadejo nadvse ganilo, kakšen čut in hvaležnost imajo domačini do kruha. Ko se je vrnila domov, je ponovno občutila, kako imajo pri nas nekateri nespoštljiv odnos do hrane. Povedala nam je, da je bilo pravzaprav njeno skoraj najtežje obdobje, ko se je vrnila nazaj. Ko človek zopet vidi, kako malo znamo ceniti vse, kar je dano.

Za sabo ima zelo dragoceno življenjsko izkušnjo, ki bo ostala kot njen trajen pečat. Predavanje je bilo za vsakega udeleženca tudi lepa priložnost, da potrka na svojo vest in se zahvali Bogu za vse lepo in dobro, kar nam je dano.

Miran Prnaver

Potem ko smo člani župnijskega pevskega zbora Radeče zadnji dve leti izletovali in prepevali v Avstriji in Italiji, smo se letos odpravili na vzhod, v Porabsko Slovenijo. S seboj smo tokrat poleg naših prijateljev povabili tudi ostale farane in se v zadnji septembrski soboti na pot odpravili kar z dvema avtobusoma. Na Madžarskem nas je pričakala gospa Nikoletta Vajda, sekretarka tamkajšnje Zveze Slovencev, ki nas je ves dan vodila od kraja do kraja, nam predstavljala lokalne znamenitosti in nam pripovedovala o nekdanjem in današnjem načinu življenja tamkajšnjih prebivalcev. Pričeli smo v Stevanovcih, kjer smo si ogledali muzej o obmejni straži in železni zavesi, nadaljevali v Andovcih z ogledom tipične porabske domačije, nato pa sredi dneva že prispeli v Monošter, kulturno in gospodarsko središče Porabja. Po ogledu mesta smo v znameniti monošterski baročni cerkvi zapeli sebi v veselje in Bogu v čast. Popoldan nas je pot peljala v Mogersdorf, kraj slavne bitke med Habsburško monarhijo in Osmanskim cesarstvom v 17. stoletju, nato pa nas je že čakal naš končni cilj, Gornji Senik. Tam smo si ogledali nekdanje župnišče Janosa Kuharja, slovenskega porabskega duhovnika in pisatelja, ki si je še pred nekaj desetletji močno prizadeval za krepitev narodne zavesti tamkajšnjih Slovencev. Na žalost se ta danes že močno izgublja, pa tudi svojih slovenskih duhovnikov v Porablju že nekaj časa nimajo več. Dan smo zaključili s sveto mašo v gornjeseniški cerkvi sv. Janeza Krstnika, po njej pa, kot je to na naših izletih navada, s krajšim predstavitvenim nastopom zbora. Na poti proti domu smo polni vtisov že snovali načrte za naše izletovanje in prepevanje v prihodnjem letu.

MK