V četrtek, 12. junija, mineva 50 let od smrti nekdanjega radeškega župnika Mirka (Friderika) Sevška. Rojen je bil 2. maja leta 1929 v vasi Radgonica, župnija Dole pri Litiji.  

V mladosti je zaradi nesreče v hlevu izgubil vid na enem očesu. Po šolanju in študiju je bil leta 1955 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel na domačih Dolah.

Kaplan je bil (po dosegljivih podatkih) v župniji Metlika in Tržič, in sicer do 29. januarja leta 1962, ko je prišel v Radeče.

V Radečah je bil takrat župnik, dekan in duhovni svetnik Anton Lovšin (1883 + 1963). Lovšin je bil župnik v Radečah vse od leta 1920. Med drugo svetovno vojno je bil  izseljen. Lovšin je hudo zbolel in ni mogel več upravljati in voditi župnije, zato je v Radeče prišel duhovnik Mirko, najprej kot kaplan, že čez dober mesec dni pa ga je škof Anton Vovk imenoval za župnika župnije Radeče. Župnik Anton Lovšin je umrl 31. januarja leta 1963.

Mlad župnik Mirko je bil zelo priljubljen, ljudski župnik. Veliko faranov ga je klicalo Oče Mirko. Število vernikov se je hitro povečevalo. To je zelo hitro opazila tudi aktualna oblast in njegovo delovanje temeljito opazovala in spremljala. Marsikaj zanimivega o teh časih lahko preberemo v knjigi dr. Milka Mikole: Religija, Cerkev in šola v dokumentih občinskih komitejev ZKS zgodovinskega arhiva Celje (druga knjiga Občinski komiteji ZKS Posavja in Zasavja). V nadaljevanju objavljamo nekaj citatov iz te knjige, povezanih z delovanjem župnika Mirka Sevška: »Župnik je zelo aktiven in taktičen. Vernike zna pridobiti, posebno vidne uspehe ima pri otrocih, ker se je zadnje čase število otrok pri verouku zelo povečalo. Otrokom deli sladkarije, podobice in za pridnost pri učenju še posebna priznanja – da otrokom v zvezek posebni red v obliki ptička v gnezdu. Odkar je župnik v Radečah, smo opazili, da se je število vernikov pri cerkvenih obredih še za enkrat povečalo. Župnik Sevšek ima povsem svoje nove metode dela. Z vsemi je zelo prijazen, ne glede na spol in starost. Celo na cesti ustavlja otroke, če ga ne pozdravijo, jih prijazno pouči in potem deli bonbone. Je zelo živahen in dober govornik. Število ministrantov se je toliko povečalo, da ni imel dovolj ministrantskih oblek za vse…« To je nekaj stavkov iz prej omenjene knjige, ki pričuje o delu in uspehih župnika Mirka na osnovi zapažanja in spremljanja takratne oblasti.

Ne glede na vse, je bil župnik Mirko priljubljen ne samo pri vernikih, ampak tudi pri številnih nazorsko drugače mislečih, s številnimi je imel prijateljske stike in se z njimi srečeval, pogovarjal, tudi kartal …

Župnik Mirko ni imel avtomobila. Njegovo prevozno sredstvo je bilo kolo. Na Vrhovem so bile maše poleg nedelje tudi med tednom (vsak četrtek zjutraj). In do tja se je vozil s kolesom, seveda še po makadamski cesti. Ko je bila maša na Brunku, se je s kolesom peljal do spodnje Brunške Gore in nato peš na Brunk. Če pa je bila kakšna možnost, so prišli z avtom ponj v Radeče in ga odpeljali na podružnice. A avtov takrat še ni bilo veliko.

Ves čas njegovega župnikovanja je v župnišču gospodinjila gospa Milena Zorec (1932 + 2024), ki je  prišla v župnišče leta 1962, da bi skrbela za obolelega župnika Lovšina in je nato tu ostala 30 let. Po Sevšku še v času, ko je bil župnik Ciril Merzelj (1933 + 2018).

Župnika Mirka se spominjamo tudi po tem, kako je vsako jutro in večer prebiral, molil brevir, in to tako, da se je med molitvijo sprehajal okoli cerkve, vmes pa pozdravljal in se pogovarjal z mimoidočimi. Takrat je mimo cerkve potekala glavna cesta proti staremu železnemu mostu.

Kako je bil oče Mirko vpet v kraj, priča tudi podatek, da je bil predsednik čebelarskega društva Radeče. To društvo prav letos obhaja 100 letnico delovanja.

Župnik Mirko je kljub mladosti hudo zbolel in 12. junija leta 1975 v starosti 46 let v celjski bolnišnici umrl zaradi posledic bolezni na trebušni slinovki.

Pogreb je bil 14. junija. Pogrebno slovesnost je vodil nadškof Jožef Pogačnik ob spremstvu številnih duhovnikov in nepregledne množice faranov in prijateljev. Po maši zadušnici v cerkvi je sprevod potekal od cerkve na pokopališče v Radečah, kjer je pokopan.

Po smrti so mu farani želeli postaviti lep spomenik. Sredstva so se zbirala po celotni župniji. Zbrana sredstva je takratna oblast zaplenila z izgovorom, da tisti, ki so pobirali denar, niso imeli ustreznih dovoljenj. Po številnih pritožbah, prošnjah in zahtevah je bil denar vrnjen, a ne v celoti. Župnik Mirko je tako po tej težki in neprijetni zgodbi dobil svoj nagrobnik. Na njem je napis: »Med vami sem živel, med vami umrl, bo kdo – li za mano si solzo utrl? Ni treba – a kadar greš tod naokoli, vsaj en očenaš mi za dušo pomoli!«

Po smrti je v župnijo ob koncu tedna prihajal duhovnik dr. Ivan Merlak, sicer odgovorni urednik katoliškega tednika Družina. Pomagal pa je tudi sosednji župnik iz Svibnega Ciril Brglez. Sredi avgusta leta 1975 pa je bil za novega župnika umeščen Mirkov naslednik Ciril Merzelj.      

Župnik Mirko Sevšek bo vsem, ki smo ga poznali, ostal v nepozabnem spominu in verujemo, da je naš zvesti priprošnjik v nebesih.

Fotografije:

1.       Mirko Sevšek        2. 5. 1929 + 12. 6. 1975
2.       Nova maša 1955, župnija Dole pri Litiji
3.       Nova maša, 1955, Dole pri Litiji
4.       Metlika, prvo sveto obhajilo, 1959. Kaplan Mirko v prvi vrsti, na sredini levo.
5.       Mirko Sevšek, kaplan, Tržič, predvidoma 1961
6.       Z ministranti  (ni podatka o letu)
7.       Z ministranti leta 1970
8.       Z ministranti leta 1972
9.       Z ministranti leta 1973
10.       Prvo sveto obhajilo 1973
11.       Pismo župnika Mirka faranom iz okrevališča v Lovranu na Hrvaškem,  1. del  (avgust 1967)
12.       Pismo župnika Mirka faranom iz okrevališča v Lovranu na Hrvaškem,   2. del   (avgust 1967)
13.       Pogreb Mirka Sevška, 14. junij 1975
14.      Nadškof  Pogačnik vodi pogrebno slovesnost, 14. junij 1975
15.      Pogrebni sprevod iz cerkve na pokopališče, 14. junij 1975
16.      Podobica ob smrti župnika Mirka
17.      Grob na pokopališču Radeče

Besedilo: Miran Prnaver

Foto: osebni arhiv Miran Prnaver 

V drugi polovici maja, na dan, ki je med zlasti starejšimi najprej asociiran kot “dan mladosti”, so tri deklice in trije dečki v župnijski cerkvi sv. Petra v Radečah imeli slovesnost prvega svetega obhajila. Dogodek, ki je potekal pri bogoslužju ob 10.uri, so poleg staršev, sorodnikov in prijateljev prvoobhajancev pospremili tudi ostali farani, cerkev je bila namreč zadovoljivo polna, slavje pa so s pesmijo naredili še bolj bogato pevci na koru.

Sicer so prve priprave, vidne navzven, bile že na veliki četrtek, v tednu pred največjim krščanskim praznikom, ko je potekala predstavitev šesterice prvoobhajancev. Tedaj jih je domači župnik povabil pred oltar in starši so jih pokrižali, v znamenje prihajajočega Jezusovega telesa pa jim je bil simbolično razdeljen kruh, hlebček, ki je bil predhodno tudi blagoslovljen.

Tudi sicer je bil mesec maj v duhu intenzivnih priprav – povezanosti z Bogom, saj so se otroci pridno udeleževali šmarnične pobožnosti. Kot zanimivost velja omeniti, da večina otrok, ki so letos prvič prejeli prvo sveto obhajilo, prihaja z Jelovega in so se tako ob večerih redno srečevali pri Martinčičevi kapelici, kjer je “šmarnice” vodila Helena Kink (oz. ob njeni odsotnosti Marija Pohar). 

V tednu pred prvim svetim obhajilom jih je v sredo čakala najprej sveta spoved, po zaključku katere so si tudi izbrali snežno bela ogrinjala (z modrim trakom za dečke in z rdečim za deklice), na pripravah kasneje pa so se ob vodstvu domačega župnika tudi razporedili glede branja prošenj in zahval.

Ko je nastopil njihov veliki dan, so se najprej skupaj s starši zbrali pri Domu sv. Petra ob radeški cerkvi, katero so v soboto pred dogodkom starši okrasili s postavitvijo mlajev pri vhodu, predhodno nabranimi bršljanovimi listi, ki so bili nato povezani-sešiti v okrasne trakove, in pričakovanje prvoobhajancev in prvoobhajank se je vse bolj bližalo vrhuncu.

Če izvzamemo zakrament sv. krsta, ki ga prejmemo še kot dojenčki, je bil zakrament prejema sv. evharistije prvi trenutek, ko so sami, zavedno, izpovedali svojo vero in obnovili krstne obljube, s tem, ko so se na vprašanja župnika odgovarjali, da se odpovedo “grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu.”

Dogodek so pri oltarju obogatili tudi prvoobhajanci sami, s tem, ko so glasno in odločno zapeli nekaj pesmi, ki so jih pridno vadili pri veroučnih srečanjih – videti je bilo, da so se res veselili tega dne, kar se je odrazilo z zavzetim mašnim sodelovanjem in prepevanjem.

Po zaključenem obredu je pred koncem bogoslužja župnik Miro Bergelj prejel s strani staršev prvoobhajancev tudi priložnostno darilo, s katerim so se mu zahvalili za vso dobro voljo, tudi humorni pristop, predvsem pa potrpežljivost, ki jo izkazuje pri verski vzgoji, razumljivo, navihanih in razigranih danes 8 in 9-letnikov in 8-9-letnic. Sledilo je še fotografiranje in pogostitev v Domu svetega Petra, za katero so okusne različne vrste peciva pripravile oz priskrbele mame prvoobhajancev in prvoobhajank. Druženje v cerkvi se je s tem sklenilo, se pa seveda nadaljevalo pri z družino vsakega izmed slavljencev (prvoobhajancev in prvoobhajank) s skupnim kosilom, ki je bilo ta dan mnogo bolj praznično in družinsko-prijateljsko obarvano kot ob ostalih nedeljah.

Vsi trije dečki in vse tri deklice to nedeljo čaka še sklepni del v veroučnem letu, ki je bilo prelomno zanje – ob telovski procesiji bodo namreč sodelovali v sprevodu, in iz košaric potresali cvetne lističe pri več priložnostno postavljenih oltarjih, ob katerih se izrekajo prošnje za različne namene. In kot kaže, jim bo, kakor jim je bilo že na dan prvega svetega obhajila, tudi na dan telovske procesije, vreme naklonjeno – s soncem in toplino, ki jo v junijskem času že prijetno oddaja.

Besedilo: Doroteja Jazbec

Foto: Foto Asja

Cerkev na razglednem Brunku, posvečena svetim Trem kraljem, je podružnica župnije Radeče. Sodi med najpomembnejše spomenike slovenske verske in kulturne preteklosti. Že dlje časa poteka njena celovita spomeniška ureditev.

V soboto, 3. maja, je še posebej sijala v svoji, vrnjeni in novi lepoti in izjemnosti. Obnovitvena dela je blagoslovil nadškof Stanislav Zore, ki je ob somaševanju župnika Mira Berglja, župnika Svibna Janeza Jasenca in Gregorja Celestina vodil slovesno mašo. Na koru je prepeval župnijski pevski zbor, pred cerkvijo je Likovno društvo pripravilo slikovno razstavo na temo brunške cerkve. Tokratna obnova njene notranjščine, lesene opreme in gradbene sanacije, je potekala večinoma v letu 2024 in vključevala: prezbiterij, glavni oltar, ladjo, nekaj delov lesene opreme, odkritje fresk iz 16. stoletja. Pred tremi leti je bil obnovljen stranski Marijin oltar, na obnovo pa še čakajo prižnica in dva stranska oltarja.

Čudeži se dogajajo

Kot je poudaril v mašnem nagovoru nadškof Zore, »so se Bogu zahvalili za dela, ki so bila opravljena, in obenem, da bi v resnici praznovali, kajti zaključena dela pri obnovi te cerkve so potrditev po ena strani sposobnosti, ki jih imamo, po drugi strani skupnosti, ki jo živimo, in po tretji strani pripravljenosti, da stopimo skupaj in naredimo nekaj lepega za to božjo hišo, božje prebivališče med nami in tudi nekaj lepega za nas same. Najprej bi vam rad čestital. Veste, današnje praznovanje v resnici zaslužite.« Ker namreč ni bilo nič gotovo in samoumevno pri obnovi takega spomenika in dediščine, pri močeh in zmožnostih. Ko pa se povežemo »v eno samo občestvo, ki je usmerjeno k istemu cilju, ljudje moji, takrat se pa začnejo dogajati čudeži dobesedno.«

Zakladnica umetnosti

Če si sposodimo besede umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja iz ene njegovih knjig, »Cerkev Treh kraljev ni prav nič skromna hribovska podružnica.« Z besedami restavratorke in vodje izvedbenih del Restavratorskega centra Ljubljana na strokovni predstavitvi obnovitvenih del po maši, domačinke Saše Dolinšek, je brunška cerkev Treh kraljev prava »zakladnica umetnosti, umetnin iz 16. 17. in 18. stoletja. Pomembna božjepotna, poznogotska dvoranska cerkev.« Datirana okoli let 1510/1520. Ko govorimo o njej, mislimo na vse tri stavbe. To se pravi, še na Marijina cerkev z letnico 1517 in zvonik iz 17. stoletja. V preteklosti je bila močno povezana s plemiči iz bližnjega Novega gradu. V bistvu so bili tudi njeni donatorji. Eden od njih je bil Krištof Gostičič, ki ima na slavoločni steni pogrebni lesen grb, , ki med drugim oblikovno, vsebinsko in barvno grb strogo sledi heraldičnim pravilom in je bil na njem izveden minimalen poseg, čiščenje, raziskava, dokumentiranje. Drugi donatorji so bili plemenita družina Čečkar, tudi pokopani v cerkvah.

Znamenita oprema

Tudi vsa ostala notranja oprema cerkve na Brunku je nadvse znamenita. Posebno pozornost zbuja veliki oltar z letnico 1684. S celotno zasnovo, še bolj z okrasjem, je zgovoren primerek pozno-renesančnih in zgodnjebaročnih »zlatih oltarjev«. V prazničnem tronu občudujemo lesen relief Poklona Treh kraljev. Ne dosti mlajši od glavnega oltarja je oltar s kipom Marije z Detetom na severni steni ladje in je še iz družine »zlatih oltarjev«, med zadnjo obnovo pa razkrito pravzaprav sestavljen iz dveh oltarjev, še iz oltarja sv. Uršule. V oba oltarja je bil storjen minimalen poseg, bolj je šlo za konzerviranje in ohranjanje stanja, kvalitete notranjščine. Odkrili so, da je bilo v obeh uporabljeno praktično ogromno modre in to naravno modre, ki je bila včasih več vredna kot zlato. Kar pomeni, da so bili donatorji zelo bogati ali pa so vsaj veliko denarja namenili za postavitev teh oltarjev.
Oltarja sv. Antona Padovanskega in sv. Valentina pa sta že iz 18. stoletja. Leta 2023 so ju demontirali zaradi predvidenih gradbenih del v notranjosti cerkve in tudi zaradi restavratorskih del na stenskih poslikavah. Izjemno zahtevno delo na stenskih gotskih slikarijah je izvedla restavratorka Tina Jerina iz Braslovč, za kar ji gredo vse čestitke. Glavni prizori pa so v prezbiteriju. Ponazarjajo Kristusov pasijon. Strop pa poslej krasijo odkriti ostanki dekorativne poslikave.
K južni ladijski steni je bila nekdaj prislonjena velika slika Križanega, delo beneškega slikarja Rossinija iz konca 18. stoletja. Restavrirana je od leta 2011 shranjena v župnijski cerkvi v Radečah.

Krščanska krajina

Nadškof Zore jim je dal prav, da je tokrat, ko so delovali in uspeli kot občestvo, njihova duša praznična. V obnovljeni cerkvi svetih Treh kraljev pa je videl še drugo sporočilo cerkva, kapelic in znamenj po naši domovini.

»Večkrat bi rekel, da v načrtovanju, v spomeniškem varstvu na teh področjih velikokrat slišimo besedo kulturna krajina. Se pravi krajina, ki jo je zaznamovalo človeško ustvarjanje. Človeško delo v preteklosti, in ki jo zaznamuje tudi človeško delo in ustvarjanje v našem času. Te cerkve in kapele in znamenja po naših vaseh, križpotjih, po naših hribih so pa za mene pokristjanjena krajina. Kdorkoli potuje skozi našo ljubo domovino, ne more, da ga ne bi obšla misel, da so tod živeli in da tod živijo verni ljudje… Pokristjanjena krajina, ki govori o veri in tudi ob občutku za lepoto naših prednikov. Radi so imeli Boga. Častili so Boga. Gradili so mu svetišča in znamenja. In radi so imeli lepoto. Po tistem garanju vsakega dneva, po žuljavih, zgaranih rokah, ki jih ima danes, morda kdo še v spominu. Ampak takrat so pa bile zgarane in žuljave roke. So hrepeneli po lepoti nedelje, lepoti praznika, lepoti oltarjev, fresk, lepoti svojih cerkva, čeprav trdi vsak dan v njih ni uničil občutka za lepo, za resnično, za dobro. In vse to so po eni strani uresničevali v svetiščih, majhnih in večjih. In vse to so potem tudi doživljali, srečevali v svetiščih, v katerih so živeli svojo vero in gradili svojo skupnost.«
Kaj pa mi danes? se je vprašal nadškof. Ali delamo krščansko našo pokrajino? Imamo krščansko krajino, ne samo kulturne krajine, ampak tudi krščansko, ki je sad naše vere. Kakor te cerkvice po naših gričih in tudi gorah tudi nas kličejo, naj pogled, srca in duše obrnemo k Bogu. Odpremo za Boga. Pa tudi vsak kristjan mora s svojim bivanjem, svojim krščanstvom, svojo vero klicati ljudi, kakršni so, odpirati njihova srca in duše za Boga.

Zahvala župnika Berglja

Končno, največja zahvala za finančno pomoč župnika Berglja je veljala Nadškofiji Ljubljana, Ministrstvu RS za kulturo, Občini Radeče, izvajalcem del Smer-u  d. o. o. Simona in Marka Plaznika, restavratorki Tini Jerina, Restavratorskemu centru Ljubljana in Saši Dolinšek, nadzornikom iz Območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Celje, ter drugim številnim zaslužnim, sodelujočim in navzočim pri delu in praznovanju, ki jih ne bi več naštevali, ker jih je preveč.

Besedilo in foto: Jože Potrpin