Jutro letošnje cvetne nedelje je bilo belo. Ponoči je naravo pobelil sneg, a ker se je kmalu otoplilo in je sneg pričel kopneti, vreme prav v ničemer ni zmotilo že ustaljenega cvetnonedeljskega blagoslova zelenja in butaric. Kot običajno smo se pred začetkom svete maše ob deseti uri lahko zbrali na prostem, za župnijsko cerkvijo, na trati pod križem. Otroci so v rokah ponosno držali svoje prave male in velike umetnine, narejene s pomočjo staršev ali starih staršev in jih po blagoslovu odnesli v cerkev.
Po končanem bogoslužju je tričlanska komisija, ki so jo sestavljali člani Župnijskega pastoralnega sveta – Drago, Vinko in Jožica, pripravila ocenjevanje butaric. Kriteriji so trije, znani vnaprej in vsako leto isti: višina, estetika in pravilnost izdelave. Lastniki zmagovalnih treh so bili nagrajeni s tremi glavnimi nagradami, ki so jih tudi letos prispevali Bistro Križišče, Gostilna Strnad in Gostišče Flosar. Za vse ostale udeležence tekmovanja so bile pripravljene tolažilne nagradice. Enako tekmovanje z enako lepimi nagradami je bilo tudi v Vrhovem.
Zapis in foto: Mateja Kovač
Spominska maša za znamenitega rojaka patra Jožefa Musarja v Radečah
Tiha nedelja, 17. marca, je bila za Radeče še posebej praznična. V župnijski cerkvi sv. Petra so se z mašo spomnili na znamenitega rojaka patra Jožefa Musarja po tem, ko je lanskega leta minilo petdeset let od njegove smrti.
Slovesno mašoob somaševanju župnika Mira Berglja in Combonijevega misijonarja Karla Peinhopfa iz Gradca je daroval apostolski nuncij v Sloveniji nadškof Jean-Marie Speich. Med ponosnimi navzočimi so bili tudi trije Combonijevi bogoslovci, župan Tomaž Režun, ravnateljica OŠ Radeče Jana Wetz in sorodnik dr. Aleš Musar, soprog predsednice RS dr. Nataše Pirc Musar, ki je organiziral mašo in povabil nuncija. Prepeval je župnijski zbor, solo je pela Nuška Drašček. Ob koncu maše sta številne zbrane kratko nagovorila tudi pater Karl in dr. Musar. Po maši so dr. Musar in spremstvo počastili spomin na slovitega p. Musarja tudi z obiskom njegovega groba. Zdajšnje generacije družine Musar so strica spoznale v njihovih otroških letih, ko je ob praznikih prihajal k stari mami v rodne Radeče pri Zidanem Mostu.
Combonijevi misijonarji
P. Jožef Musar (1889–1973) je bil eden slavnih naslednikov p. Daniela Combonija oz. član skupnosti Combonijevih misijonarjev– redu Sinov presvetega Srca Jezusovega, ki je imela med obema vojnama svojo hišo tudi v Ljubljani, Konobleharjevo, v Dravljah. Ta je bila hkrati dijaški dom za dijake Škofovih zavodov v Šentvidu. S karizmo služiti najrevnejšim in od vseh pozabljenim ljudem na svetu so sprva delovali v delu Afrike, ki jih je za misijone odprl Ignacij Knoblehar. Comboni je bil širokih obzorij in pred časom. Zagovarjal je: »Afrika skozi Afriko!« kar pomeni, da je želel evangelizirati Afriko po Afričanih.
Don Bosko je bil Combonijev prijatelj, potem so skupnost prevzeli in vodili jezuiti, tudi duhovnost in pravila so bila jezuitska vse do leta 1879. Čas prve svetovne vojne je razdelil kongregacijo zaradi nacionalizma. Nemško govoreči del skupnosti in italijansko govoreči del sta se leta 1923 ločila. Po drugem vatikanskem koncilu so se spet zbližali. Od leta 1979 so združeni. Kongregacija ima danes 1600 članov. V Afriki delujejo v dvanajstih provincah v dvajsetih različnih deželah, delajo tudi v Latinski Ameriki, prav tako v Aziji.
Misijonar p. Jožef Musar
Jožef Musar se je rodil 8. oktobra 1889 na Goreljcah, kot četrti sin v družini sedmih otrok Jožefe, roj. Zupan in Janeza Musarja. Družina je živela v Radečah. Kot nadarjen mladenič je odšel v Brixen, kjer je pri Combonijevih misijonarjih končal gimnazijo in zatem študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1915, novo mašo je imel v domačih Radečah. Leta 1920 je odšel v misijone v Sudan. Tam je dočakal delitev reda in zatem, kot drugi nemško govoreči člani reda, odšel v Južno Afriko. Tu so Combonijevi misijonarji zgradili vrsto misijonov s šolami in bolnišnicami, s katerimi nadaljujejo še danes. Leta 1932 in 1933 je v enajstih člankih opisal svoje misijonske poti. Članki so bili natisnjeni v mesečniku »Stern der Neger«, ki so ga izdajali Combonijevi misijonarji. Leta 1932 pa je prišel že v vlogi provinciala na generalni kapitelj in bil na svoje veliko presenečenje izvoljen za vrhovnega predstojnika. Tako se ni mogel več vrniti v Afriko. Kombonijance je pater sprva vodil s sedeža v Nemčiji, nato Avstriji. Leta 1938 je pod pritiskom nacistov odstopil in se umaknil v Ljubljano. Po vojni je oblast brate, ki so živeli v Dravljah, pregnala, hišo pa nacionalizirala. P. Jožefa so aretirali in zaprli na svečnico leta 1946. Ker mu niso dovolili vrnitve k sobratom, je sprva gostoval pri jezuitih, z njimi odšel na grad Bogenšperk, bil po ljubljanski škofiji potujoči misijonar, nazadnje je živel v stiškem samostanu. Leta 1965 je v Radečah obhajal zlato mašo. Umrl je 29. marca 1973 v Ljubljani in je pokopan na radeškem pokopališču.
Kot je poudaril nuncij msgr. Speich v mašnem nagovoru, »danes, ko se spominjamo patra Jožefa Musarja, sem vesel naključja, da smo poslušali prav ta evangelij, ki je bil nekakšna točka spreobrnjenja v njegovem življenju; življenju, ki je bilo usmerjeno k dobremu … To je: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo. Če pa umre, obrodi obilo sadu. Pater Jožef Musar je to počel vse svoje življenje. Bilo je vredno. Enako lahko storimo tudi mi, skupaj z roko v roki.«
V lanskem adventnem času se je v župniji Svibno porodila ideja o romanu h Kraljici miru v Medžugorje. Ob misli, da v mali župniji ne bo dovolj udeležencev, smo povabilo razširili na sosednji župniji, župnijo Šentjurij – Podkum in župnijo Radeče.
Za čas pobožne odprave smo si izbrali postni čas. Čas priprave na naš največji krščanski praznik. In res, na romanju od 28. 2. 2024 do 2. 3. 2024 smo imeli neprecenljivo izkušnjo in možnost iskrene osebne ter globoke skupinske poglobitve vere. Prvi dan smo – ob molitvi in premišljevanju Veselega dela rožnega venca – obiskali: v kamenje, brinje in drugo grmičevje ovito vzpetino Crnico, kjer se je Marija v letu 1981 prvič prikazala otrokom ter jim naročila post, molitev in mir. Na cilju, tik pod vrhom, smo v miru in tišini izročili sebe, svoje lastne misli, naše drage in ljube v srcu, pa tudi molitve, zahvale in prošnje Njej, ki nas je sprejela ljubeče, tiho, a pristno v podobi velikega, belega kipa.
Zaradi kakšne kaplje dežja sem in tja smo drugo dopoldne po naši, slovenski sveti maši v kapeli, nadaljevali z molitvijo in premišljevanjem križevega pota ob upodobitvah, ki imajo prostor okoli bronastega Ajdičevega kipa Vstalega Kristusa. Poseben, osebni stik z Njim smo utrnili ob »Njegovih solzah«, ki polzijo iz kolena te kiparske upodobitve slovenskega umetnika. Popoldan je bil namenjen obisku bližnjega mesta Mostar, o katerem smo izvedeli poudarke iz zgodovine, se sprehodili po slikovitem starem mestnem jedru in občutili kratek utrip mesta.
Navdušeni smo bili, da je sončno jutro tretjega dne potrdilo odhod tudi na Križevac, kjer smo v osebnem miru, tihoti in vzponu podoživeli globino postnega časa še preko Križevega pota izpod peresa dr. Primoža Krečiča.
Na poti proti domovini smo v Veprici obiskali »hrvaški Lurd« in v njihovi votlini pod podobo »Lepe gospe« pristopili še k zadnji sv. maši na našem nepozabnem, skupnem romanju.
Romanje treh župnij je bilo zelo posebno in duhovno poglobljeno. Ne le zaradi že predstavljenega temveč tudi zaradi milosti, da je bil z nami na poti duhovni vodja, radeški župnik Miro Bergelj, ki je naša razmišljanja in molitve vodil, usmerjal, odpiral in dopolnjeval z vodenjem nagovorov, misli, molitev, prepevanjem, darovanjem svetih maš, podelitvijo zakramenta svete spovedi in osebnimi pogovori. Iskren Boglonej in naj bo Bog bogat plačnik tudi za tako božje delo v Gospodovem vinogradu.
»Posebna milost je, da je na romanju duhovnik!« je dejala naša odlična turistična vodnica Melita Verlič iz turistične agencije Aritours, katerim smo zaupali celotno organizacijo in vodenje. Tudi ga. Melita nas je očarala s svojo karizmo in izrednim poznavanjem poti ter številnih dogodkov, ki so se odvijali v slabih 43 let dolgem obdobju Marijinih prikazovanj v Medžugorju. Še več, z nami je delila svoj »angelski« glas in z nami sodelovala tudi kot odlična pevka in organistka. Ni kaj: globok poklon zahvale in spoštovanja do njene dodane vrednosti našemu romanju.
Našo pot smo zaključili z razmišljanjem, da bi skupno romanje naših župnij v postnem času postala stalnica. Zagotovo je naša ideja zapisana v Božje načrte. Priporočimo se za uresničitev vsaj vsak v svojem osebnem stiku z Njim.
