Najbolje bo, če jih predstavi sam njihov avtor, Drago Kozinc. »Župnijske jaslice so moja velika ljubezen. Morda zato, ker sva si na nek način s p. Wofgangom Koglerjem, čeprav se nisva nikoli srečala, duhovno domača. Kartuzijanska tihota mi je namreč izjemno pri srcu, napolnjuje me z mirom, dostojanstvom, veličino, ki jo Bog daje človeku. Tudi jaslice, ki jih je p. Wolfgang naredil za Radeče, to izražajo. Vanje posvetim ves svoj čas, svoje moči, so pa tudi izmoljene. Vsako jutro, preden grem s sodelavci na delo, se ustavim v molitvi hvalnic, temeljni pripravi za to, kar bom pač delal in naredil. Po razmišljanju o jaslicah in evangeliju sva si med sodelavci najbliže z Dragom Knezom, v ta krog sodi tudi moj brat Brane. Letos je zelo veliko časa posvetil jaslicam Marko Prnaver. Pohvaliti moram tudi mlade, med njimi Matevža, ki ima zelo izostren čut za globinsko postavitev in podrobnosti, povezane s tem, Andrejo Čot z Goreljc, ki je tokrat pomagala v tem, kar nismo doslej sami zmogli. V dve evharistični sestavini kruh in vino je v jaslicah že bilo zajeto žito, Andreja pa je dodala še vinograd z oblikovanim grozdjem, pa plenice pred hlevčkom Jezusovega rojstva in drugo. Prav je, da so jaslice sad dela več ljudi, ne samo mojega. Npr. napeljava tekoče vode kot simbola krsta. Nikoli pa ne popravljam za nikomer. Doslej se še ni zgodilo, da ne bi narejeno dajalo videza celote.«

Radeške jaslice, ene največjih in najlepših v Zasavju in Posavju, so torej klasične v smislu, kot poudarjata akademska kiparja Vinko Ribnikar in Viktor Konjedic: Jaslice morajo biti realistične, realno prikazati Jezusovo rojstvo. Vendar vsako leto sežejo še dlje z določeno tematiko oz. temo iz življenja Cerkve. Predlanskim je bilo to izredno sveto leto usmiljenja, tokrat obisk fatimske Marije romarice v Radečah, kateremu so namenil del jaslic. To jim uspe ravno zaradi Koglerjevih kipcev, ki so, čeprav specifično oblikovani, univerzalno uporabni.

Drago nadaljuje svojo pripoved: »Po delu sem resda utrujen, zažarim pa po polnočnici, ko se s prijatelji in širšim farnim občestvom v tišini ali ob petju farnega mladinskega pevskega zbora ustavimo pred jaslicami in si voščimo praznik, nato pa nas tradicionalno ogreje Darjin ‘rumov lonec’. Buden ostanem vedno do štirih zjutraj in v prav tem času najbolj zaživim.«

In kako se je vse skupaj začelo?

Septembra leta 1981 je Drago prišel s služenja vojaškega roka. Takratni kaplan Janez Šket ga je povabil, da mu pomaga postaviti jaslice. Naslednje leto je kaplan odšel, nato je dve ali tri leta pomagal župniku Cirilu Merzelju in njegovi gospodinji Mileni, sčasoma pa sta to prepustila mladincem, kar je vodilo k temu, da je jaslice začel postavljati samostojno, seveda s pomočniki. Tehnološka plat postavljanja se je med tem spreminjala, na začetku so npr. uporabili drugačen mah od današnjega, včasih so bile jaslice manjše, kakšnih petindvajset let se v njih pojavlja tudi tekoča voda. Z izkušnjami so dosegali krajši čas izdelave, izboljšave, boljši vpogled v delo.

»Poleg omenjenih umetnikov pa mi je pomagal tudi p. Leopold Grčar s pretanjenim čutom za jaslice, in sicer, da jaslice niso zgolj gledališče, ampak prikaz in doživetje evangeljskega Jezusovega rojstva, iz katerega nato črpamo za življenje,« sklene prizadevni Drago predstavitev radeških jaslic, katerim – poleg raznim razstavam jaslic po Sloveniji, še posebej pa v Jurkloštru in Radečah – v vsako leto nameni tudi pol svojega rednega dopusta v službi, neizmerno zalogo moči in dobre volje. Še posebej zato so vredne vse pohvale in zahvale ter, seveda, ogleda in kontemplacije vse do svečnice, 2. februarja.

Besedilo in foto: Jože Potrpin