V soboto, 1 oktobra, smo se z dvema avtobusoma farani župnije Radeče odpravili na letošnje romanje. Pot nas je vodila na Goriško.  Najprej smo obiskali Sveto Goro nad Novo Gorico. Sveta Gora je kraj na vrhu 682 visokega hriba Sveta Gora. V  svetem letu Božjega usmiljenja smo v baziliko Marijinega vnebovzetja stopili skozi Sveta vrata. Bazilika je osrednje Marijino svetišče  Koprske škofije. Zraven cerkve stoji še frančiškanski samostan. Sveto mašo smo imeli skupaj z romarji iz Tržiča, ki so tudi tega dne poromali k Mariji na Sveto Goro. Somaševanje je vodil tržiški župnik Tomaž Prelovšek,  skupaj z našim gospodom župnikom Mirom Bergljem. Po maši nam je svetišče in Sveto Goro lepo predstavil eden izmed devetih frančiškanov, kolikor  jih trenutno biva na Sveti Gori. Zvedeli smo,  da se je  v bližini deklici Urški prikazala Marija in ji naročila, naj na tem hribu sezidajo cerkev. To je edini kraj, kjer je Božja Mati stopila na slovensko zemljo.

Po Sveti Gori smo se odpeljali proti  vasi Vitovlje, kje smo na turistični kmetiji Malovščevo zaužili okusno kosilo in si ogledali njihovo vinsko klet. Naslednja točka romanja je bila Kostanjevica nad Novo Gorico, kjer smo obiskali frančiškanski samostan. V cerkvi nam je na zelo zanimiv in duhovit način zanimivosti Kostanjevice predstavila njihova vodička. Pod cerkvijo se nahaja grobnica zadnjih članov francoske kraljeve družine Bourbonov.  Rodbina je bila po izgnanstvu, ob francoski revoluciji, izgnana iz Francije in je zadnje domovanje našla v samostanu v Kostanjevici. Ogledali smo si tudi Škrabčevo knjižnico v samostanu, kjer med drugim hranijo tudi Bohoričevo Arcticae horulae- Zimske urice iz leta 1584, prvo slovnico  o slovenskem jeziku (žal zapisana v latinščini). Če si bomo hoteli ogledali še vrtnice borbonke, pa bomo morali priti v te kraje maja. Na koncu dneva smo obiskali še vas Ceglo, ki je v zadnjih letih znano predvsem po gradu Gredič,  v katerem »se dogaja« serija Ena žlahtna štorija. Ogledali smo si lahko le zunanjost, saj so v  notranjosti apartmaji in restavracija. Štorija pa se snema na povsem  drugi lokaciji. Sledila je še vožnja proti domu. Po petnajstih urah našega romanja smo zopet prispeli v Radeče, duhovno in telesno obogateni, saj je marsikdo od nas prvič videl in obiskal znamenitosti,  ki jih veliko premore ta del naše lepe domovine.

Besedilo in foto: Miran Prnaver

V nedeljo, 14. avgusta, je bila jutranja sveta maša na podružnični cerkvi Svetih Treh kraljev na Brunku. Vzrok temu je bilo že tradicionalno, letos šesto po vrsti, peš romanje na Zaplaz, ki je osrednje Marijino romarsko svetišče novomeške škofije. Ker so v cerkvi posmrtni ostanki – relikvije našega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta – to romanje imenujemo Grozdetovo romanje.

Jutranjo sveto mašo na Brunku je daroval naš gospod župnik Miro Bergelj, ki se je, tako kot vsa leta do sedaj, tudi sam udeležil peš romanja. Ta dan je bil godovni dan mučenca svetega Maksimilijana Kolbeja. Tako smo se pri tej maši spomnili tega svetnika in našega prvega blaženega Grozdeta. Udeležba poleg romarjev pri sveti maši je bila lepa.

Po maši pa nas je 23 romarjev začelo dobrih 30 kilometrov dolgo pot proti Zaplazu. Letos nas je bilo največ do sedaj. V bližini Šentjanža se nam je pridružil še en domačin, tako da nas je bilo skupaj 24. Zasedba je bila zelo raznolika, prevladovali so moški (14), najmlajša udeleženka Eva šteje enajst let, najstarejši Nande pa 72.

Od šestih romanj sta bili dve pretežno v dežju (2013 in 2014), ostala pa v lepem sončnem vremenu. Letos tudi ni bilo pretirano vroče za ta letni čas.

Pot nas je vodila mimo Šentjanža proti Šentrupertu. Tu smo na približno polovici poti imeli daljši postanek.

Po nadaljevanju poti smo se ustavili na Veseli Gori pri Šentrupertu in si ogledali cerkev Sv. Frančiška Ksaverija, ki je bila zgrajena leta 1735 in je bila do leta 1782 romarska pot, sedaj pa je podružnica šentruperške župnije.

Naslednji postanek je bil pod mirenskim gradom, na kraju, kjer so februarja leta 1943 našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Tu smo zmolili litanije (vzklike) njemu v čast. Sicer smo med potjo molili rožne vence, se pogovarjali in tudi v tihoti premagovali pot k cilju. Celodnevno romanje je bilo, poleg fizičnega napora, priložnost, da vsak od nas romanje posveti osebni želji, potrebi ali potrebi naše Cerkve, domovine oziroma tistemu, za kar čuti potrebo. Po dobrih desetih urah romanja (od tega približno slabih sedmih urah čiste hoje) smo sicer malo utrujeni in pošteno preznojeni prišli na Čatež, a z zelo dobrim občutkom, da smo vsi prišli na cilj.

Na Čatežu smo se pri Domu Čebelica – Centru šolskih in obšolskih dejavnosti spočili, preoblekli in uredili za večerno procesijo z lučkami od župnijske cerkve na Čatežu do romarske v cerkve na Zaplazu. Med procesijo smo molili in peli. Sledila je še slovesna sveta maša in obisk groba blaženega Alojzija Grozdeta. Predpraznični dan pred največjim Marijinim praznikom je bil na tako lep način zaključen s povabilom in željo, da se tudi naslednje leto udeležimo romanja in morda povabimo še koga zraven.

Besedilo in foto: Miran Prnaver