Drugače kot prejšnja leta, ko smo bili kar nekajkrat zaporedoma v tujini, smo letos Radečani romali nedaleč stran. Obiskali smo kraje ob spodnjem delu reke Save in Krke. Prvi postanek je bil že v bližnjih Kompoljah, ki se ponašajo z eno najstarejših cerkva v Sloveniji, pa vendar je dotlej večinoma še nismo poznali. Sledil je malo daljši postanek v starem delu Krškega, kjer smo se po ogledu krajevne cerkve odpravili v Mestni muzej in Mencingerjevo hišo. Videli in slišali smo marsikaj zanimivega o življenju tega mesta z bogato zgodovino. Nato nas je pot po mestnem jedru in skozi park vodila na grič k sv. Rozaliji, lepo obnovljeni cerkvi z nekaj stoletij starim prelepim lesenim kasetnim stropom. Po skupni  malici smo se že veselili obiska kartuzije v Pleterjah, skrivnostnega sveta tišine in miru, pa tudi njihovega muzeja na prostem, kjer je predstavljena nekdanja tipična domačija Šentjernejskega polja. In ko se je dan prevesil v popoldan, smo prispeli v Kostanjevico, čudovito mestece na otoku reke Krke. Na sprehodu po kosilu smo prisluhnili za nas kar neverjetnim zgodbam iz življenja tamkajšnjih prebivalcev. Vajeni so pogostih in obilnih poplav, ko voda visoko zalije vse – hiše in dvorišča, ceste in krajevno cerkev. Potem smo na bližnjem griču Slinovce strmeli v naslednji biser, mogočno Marijino romarsko svetišče z  dragoceno sliko na glavnem oltarju. Na poti domov nas je čakal še postanek na Vidmu v Krškem, ko smo dan zaključili s skupno sv. mašo v cerkvi sv. Ruperta. Vsem, ki so nas na romanju prijazno sprejeli, nam pokazali svoje lepote in nam o njih toliko zanimivega povedali, velja naša iskrena zahvala!

In na naslednje romanje že zdaj prijazno vabimo tudi vse tiste župljane, ki se nam običajno ne pridružite. Vedno je na skupnih poteh mogoče videti in doživeti več in vedno vse povsem drugače, kot če se na pot odpravimo sami. In prav vsakič se imamo lepo.

Besedilo: Mateja Kovač

Foto: Miran Prnaver

V nedeljo, 20. septembra, so bili k polenajsti sveti maši v Radeče še posebej povabljeni vsi starejši, bolni in invalidi.

Pred sveto mašo je v cerkvi potekala molitev rožnega venca, ki sta ga vodili članici Župnijske Karitas Radeče. Prav tako je bila tudi priložnost za sveto spoved.

V začetku Svete maše je vse pozdravil tajnik Župnijske Karitas Radeče Miran Prnaver in zaželel prijetno srečanje okrog oltarne mize v župnijski cerkvi in tudi kasneje po sveti maši v Domu Sv. Petra. Radeški g. župnik  in dekan Miro Bergelj je med pridigo vsem prisotnim zaželel, da bi znali sprejeti tudi težave, probleme in trpljenje, ki nas doleti, ter da bi vse to znali z Božjo pomočjo osmisliti oziroma darovati.

Pri sveti maši so sodelovali predstavniki župnijske Karitas, tako z branjem božje besede kot prošenj.  Ob koncu slovesnosti so vsi, ki so to želeli, prejeli zakrament bolniškega maziljenja.

Srečanja so se udeležili tudi nekateri oskrbovanci Trubarjevega  doma upokojencev Loka pri Zidanem Mostu.

Po sveti maši je sledila pogostitev in prijetno druženje v Domu sv. Petra.

Tradicionalno vsakoletno župnijsko srečanje starejših, bolnih in invalidov je lepa obogatitev odnosov za vse, ki se tega srečanja udeležimo. Verjamem, da vsem prisotnim starejšim, bolnikom in invalidom naredimo ta dan lepši in prijaznejši, enako pa velja tudi za vse tiste,  ki nam je dana priložnost, da pomagamo in sodelujemo pri srečanju.

Za vso organizacijo in pogostitev je poleg g. župnika poskrbela Župnijska Karitas Radeče ter del članov Župnijskega pastoralnega sveta župnije Radeče.

Miran Prnaver

V petek, 14. avgusta, je bilo v naši župniji že peto leto zapored organizirano peš romanje na Zaplaz, ki je osrednje Marijino romarsko svetišče novomeške škofije. V cerkvi so tudi posmrtni ostanki – relikvije našega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta.

Romanje smo začeli z jutranjo mašo na podružnični cerkvi Svetih Treh kraljev na Brunku. Daroval jo je naš gospod župnik Miro Bergelj, ki se je, tako kot vsa leta do sedaj, tudi sam udeležil peš romanja. Ta dan je bil godovni dan mučenca svetega Maksimilijana Kolbeja, redovnika minorita, ki je svoje življenje daroval v celici smrti v Auschwitzu namesto družinskega očeta, ki je bil obsojen na to strašno smrt. Zato smo se pri tej sveti maši še posebej spomnili tega svetnika in spoznali njegovo življenjsko pot. Poleg romarjev se je svete maše udeležilo še kar nekaj drugih župljanov.

Po maši pa nas je 18 romarjev začelo dobrih 30 kilometrov dolgo pot proti Zaplazu. Letošnja udeležba je bila največja do sedaj. Zasedba je bila zelo raznolika, prevladovali so moški (11), najmlajša udeleženka Eva šteje deset let, najstarejši pa jih že dopolnil 65.

V preteklih dveh letih je bilo vreme precej deževno, letos pa nas je spremljalo sonce z visokimi temperaturami, kar je romanju dodalo kar nekaj dodatnega napora in zahtevnosti.

Pot nas je vodila mimo Šentjanža proti Šentrupertu. Na dobri polovici poti smo tu imeli daljši postanek. Najprej smo si ogledali župnijsko cerkev svetega Ruperta, ki nam jo je predstavil tamkajšnji župnik salezijanec Jakob Trček.

Izvedeli smo veliko o bogati zgodovini 600 let stare gotske cerkve. Župnik Jakob nam je povedal veliko zanimivega o samem kraju in ljudeh, ki so predvsem  v času druge svetovne vojne pretrpeli veliko gorja. A kljub številnih zločinom danes živijo v lepem sožitju, in to je najbrž tudi vzrok, da iz župnije Šentrupert prihaja veliko duhovnih poklicev.

Po okrepčilu smo nadaljevali pot proti cilju, ustavili smo se pod mirenskim gradom,  na kraju, kjer so februarja leta 1943 našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Tu smo zmolili  litanije njemu v čast. Sicer smo med potjo zmolili tudi tri dele rožnega venca, se pogovarjali in tudi v tihoti premagovali pot k cilju. Celodnevno romanje je bila lepa priložnost, da je vsak izmed nas lahko to žrtev – napor namenil darovanju za določen namen. Veliko je osebnih,  skupnih, družinskih, cerkvenih ali narodovih potreb, katerim smo  lahko posvetili ta dan. In to so res prav milostni trenutki, ki jih človek v drugi situaciji težko doživi. Po dobrih desetih urah romanja (od tega približno šest ur in pol čiste hoje) smo sicer malo utrujeni in pošteno preznojeni prišli na Čatež, a z zelo dobrim občutkom, da smo vsi prišli na cilj.

Na Čatežu  so nas prijazno sprejeli v Domu Čebelica – centru šolskih in obšolskih dejavnosti. Tu smo se spočili in uredili za večerno procesijo z lučkami od župnijske cerkve na Čatežu do romarske v cerkve na Zaplazu. Med procesijo smo zmolili še četrti del rožnega venca. Sledila je še slovesna sveta maša in obisk groba blaženega Alojzija Grozdeta. Predpraznični dan pred največjim Marijinim praznikom je bil na tako lep način popoln.

Miran Prnaver