Mesec maj je že sam po sebi poseben mesec. Narava zaživi v vsej svoji polnosti, otroci obiskujejo šmarnice, ozračje postane toplo in skozi stvarstvo nam Bog sporoča, da je vse ustvarjeno po njegovi modrosti in ljubezni.

31. maj je bil letos poseben dan, saj je prvo sveto obhajilo prejelo 27 prvoobhajancev. Lepo število za župnijo sv. Peter v Radečah. Otroci so v starosti 8 let dosegli določeno zrelost, tako v osebnem kakor tudi v krščanskem življenju, in napočil je čas, da prejmejo drugi zakrament; od katerega so odvisni vsi ostali zakramenti. Evharistija ima kot zakrament zakramentov posebno mesto. Neizčrpno bogastvo evharistije se izraža v različnih imenih. Je dejanje zahvale Bogu, Gospodova večerja –  obed, ki ga je Gospod imel s svojimi učenci na večer pred svojim trpljenjem. Prav tako pa je evharistija Sveta daritev, ki ponavzočuje edino  daritev Kristusa Odrešenika in vključuje tudi daritev Cerkve. Vse te stvari in še mnoge druge so prvoobhajanci spoznali skozi besede in dejanja domačega župnika Mira Berglja. Priprava je trajala skozi šolsko leto, najbolj pa je prišla do izraza prav v mesecu maju. Otroci so se pridno udeleževali šmarnic, poslušali zgodbe in božjo besedo, ki je bila posebej izbrana. Pri verouku so sodelovali, se učili in pripravili na »uvod v obhajilo« – sveto spoved. Čas je tekel zelo hitro in napočil je dan prvega obhajila.

Dan pričakovanja naših otrok in tudi nas staršev. Ura je odbila in zvonovi so zazvonili, začelo se je. Otroci so s sklenjenimi rokami stopali v sprevodu, vsak v svojem pričakovanju in z mislijo: »Danes bom prvič sprejel Jezusa v srce.«. Z obrazov jim je žarel nasmeh, ki je prehajal v resnost pred velikim dogodkom. Dečki in deklice so se razdelili, vsak na svojo stran, vsak s svojo nalogo pri sodelovanju pri sveti maši. Nekateri so pripravili prošnje, zopet drugi zahvale, vsak pa tisto, kar mu je ležalo na srcu. Maša je iz besednega bogoslužja prešla v del, ko se Jezus pod podobo kruha in vina daruje za nas. Pričakovanje je naraščalo in res, že je prvi prvoobhajanec prejel Jezusa v srce, sledil mu je drugi in tako naprej. Ko smo se starši sprehodili mimo njih, je bilo opaziti, da otroci »uživajo« v občutku, ki jih je prevzel. To je bila neka notranja mirnost, ki se je odražala tudi navzven. Ob koncu svete. maše smo se starši zahvalili domačemu župniku s simbolnim darilom, ki je plod dela naših rok, ki je zrasel v župniji in bo nadaljeval svoje pričevanje v pesku časa. Podarili smo mu drevo, kot simbol življenja. Naj bo v spomin na generacijo prvoobhajancev v letu 2015 in obrodi mnogoteren sad.

Po zaključku svete maše smo se zadržali še v Petrovem domu ob krajšem prigrizku in izmenjali nekaj besed ter vtisov ob prvem svetem obhajilu naših otrok.

Damjan Slatinek