Tako kot vsako leto, smo imeli tudi letos v maju šmarnično pobožnost. Naslov letošnjega šmarničnega branja je bil »Pomembne reči«, avtorice Darje Kastelic.

Opisuje življenje krščanske družine z več otroki, ki je močno povezana z blaženim Antonom Martinom Slomškom. Šmarnice smo imeli v župnijski cerkvi pri sv. maši ter še na petih krajih po vaseh ob kapelicah oz. v podružnični cerkvi. Večkrat so šmarnice brali otroci iz višjih razredov, Litanije Matere Božje pa so mnogokrat z veseljem peli, kakor tudi kakšno Marijino pesem. Vsi otroci, ki so bolj redno prihajali k šmarnicam, so bili za nagrado povabljeni na šmarnični izlet.

Na izlet smo se z avtobusom podali 31. maja. Vozil nas je g. Boštjan Kavšek, s katerim je vedno prijetno potovati. Najprej smo se ustavili v cistercijanskem samostanu v Stični, kje nas je sprejela vodička. Ogledali smo si krajši film, nato smo imeli kaligrafsko delavnico. Spoznavali smo delo kopista, to je srednjeveškega pisarja. Najbolj znan je francoski mojster Bernard. Seznanili smo se tudi z znamenitimi stiškimi rokopisi s konca 12. stoletja ter še z mnogimi pojmi in poklici. Otroci so dobili tudi inicialko svojega imena, ki so jo tam po predlogi lepo pobarvali.

Ogledali smo si tudi muzej krščanstva na Slovenskem, križni hodnik, obednico in baziliko. Ob koncu smo obiskali še samostansko trgovino s spominki, čaji in drugimi izdelki.

Iz Stične smo se odpeljali na Muljavo, kjer nas je v cerkvi Marije vnebovzete prijazno sprejel duhovni pomočnik ter nam cerkev razkazal. Posebej nas je prevzel glavni oltar, ki je bil restavriran pred nekaj leti.

Tam smo imeli tudi sv. mašo, daroval jo je naš g. župnik Miro Bergelj. Vsi smo pri bogoslužju lepo sodelovali. Prijetno razpoloženi smo se odpeljali proti domu. Med potjo nas je g. župnik razveselil še s sladoledom. Žal je bilo letos na izletu manj otrok kot prejšnja leta. Na isti dan so namreč imeli tudi šolske obveznosti.

Regina Pinosa

Praznik Svete birme je eden večjih praznikov v vsaki župniji. Ne le za birmance in birmanke, njihove botre in starše, ampak za vso župnijo. V Radečah ta praznik dočakamo vsako drugo leto in že nekaj časa je to vedno v zadnjih dneh meseca aprila.

Letos je potrditev Svetega Duha prejelo 43 birmancev in birmank. Pod skrbnim vodenjem domačega župnika so se na ta velik dogodek pripravljali kar dolgo. Večina med njimi se je s svojim delom tudi aktivno vključila v katero izmed številnih delujočih skupin, kot na primer med ministrante, v pevski zbor ali v skupino bralcev beril, nekateri pa so z delom začeli čisto na novo, kot na primer tisti, ki so obiskovali in popisovali kapelice in božja znamenja v župniji. V župnijsko-pastoralnem svetu, kjer smo bili seznanjeni z njihovim napredkom, smo bili tega vsakič znova iskreno veseli. Vemo, da le polno aktivno vključevanje prinaša zadovoljstvo, sicer kmalu postane dolgčas. Ker se v župniji ves čas nekaj dogaja, smo člani sveta, ključarji in voditelji na svojem srečanju z birmovalcem, arhidiakonom msgr. dr. Francem Šuštarjem, z veseljem poročali o vseh aktivnostih, o pastoralnem delu in o našem počutju v župniji.

In kako je bilo na sam dan Svete birme? Nadvse slovesno, seveda. Cerkev urejena do zadnjega kotička, birmanci, birmanke in botri prekrasni, obiskovalcev pa polna cerkev. In ko so orgle mogočno zadonele in je župnijski zbor zapel »Pridi, pridi, Sveti Duh!«, se je začelo zares. Cerkev je postajala eno in v zraku je bilo čutiti veličino, moč in ljubezen. Pridi, pridi, Sveti Duh, vžgi v naša srca ogenj ljubezni. V srca naših birmancev, birmank, botrov, staršev – in tudi vseh ostalih, ki smo z njimi. In naj ta ogenj v vseh naših srcih ostane za vedno!

Da bodo in bomo znali in zmogli … kaj? Morda samo prav živeti, to bo dovolj. Vsi zakramenti k temu pripomorejo in sveta birma seveda tudi. Prav zato je bil ta dan nadvse prazničen za vso župnijo, za prav vse župljane.

MK

Fotografije: FOTO ASJA

Na začetku letošnjega postnega časa nas je naš gospod župnik Miro Bergelj povabil, da se v čim večjem številu udeležimo nedeljskih postnih križevih potov po naših podružnicah. Poleg molitve in premišljevanja Jezusovega trpljenja smo povabljeni, da obiščemo naše podružnice in jih bolje spoznamo. Velikokrat romamo pa številnih domačih in tujih krajih, svoje podružnične cerkve pa morda poznamo le od zunaj, in še to površno. Ker imamo v naši župniji lepe cerkve, smo tako lahko v postnem času povezali molitev, druženje, družinski izlet in prijetno nedeljsko popoldne.

Vsako nedeljo izbere in vodi molitev križevega pota ena izmed skupin, ki delujejo v župniji. Na prvo postno nedeljo, 9. marca letošnjega leta, je v župnijski cerkvi križev pot pripravil ŽPS. Drugo postno nedeljo, na dan našega celodnevnega čaščenja, ga je na Močilnem (cerkev posvečena Svetemu Miklavžu) pripravila prva zakonska skupina, tretjo postno nedeljo na Vrhovem, v cerkvi Svetega Martina, pa druga zakonska skupina. Četrto postno nedeljo smo z birmanci poromali k naši najstarejši cerkvi na Brunku, posvečeni Svetim trem kraljem. Na tiho nedeljo je pevski zbor na Žebniku najprej pripravil križev pot pri kapelicah pod cerkvijo, nato pa je sledila še sveta maša pri Žalostni Materi Božji. Na cvetno nedeljo je pri pripravi križevega pota v naši najviše ležeči cerkvi v župniji, pri Sveti Katarini na Jelovem, sodelovala Župnijska Karitas.

Vsak križev pot se je v premišljevanjih dotikal različnih tem našega življenja, med drugim družinske tematike in socialnega čuta ter potreb po pomoči bližnjemu in ljudem v stiski.

Med posameznimi postajami  križevega pota se pojejo postne pesmi.

Spodnje fotografije so bile posnete v župnijski cerkvi, na Vrhovem in Jelovem.

Miran Prnaver