V nedeljo, 13. oktobra, je bilo v naši župniji srečanje starejših, bolnikov in invalidov. Taka srečanja imamo že tradicionalno vrsto let. K tej sveti maši so še posebej povabljeni vsi, ki zaradi bolezni in starosti ne morejo več redno prihajati v cerkev.

Tako so starejši, bolniki in invalidi imeli na dan srečanja pred sveto mašo  priložnost za sveto spoved, prav tako je v cerkvi potekala molitev rožnega venca. Mašo je daroval domači župnik Miro Bergelj. Povabil nas je, da bi si znali vzeti čas za obiske in srečanja z bolnimi, starejšimi in invalidi. Po maši je, kdor je želel, lahko prejel sveto bolniško maziljenje. Nato  je sledilo še druženje in pogostitev v Domu sv. Petra.

Srečanje je pomagala organizirati Župnijska Karitas, ki je poskrbela za pogostitev in prevoz iz bližnjega Trubarjevega doma upokojencev v Loki in iz Doma starejših iz Laškega.

Med nami je bilo tudi kar nekaj članov društva invalidov.

Srečanje je minilo v prijetnem in sproščenem ozračju tako v cerkvi kot kasneje v Domu sv. Petra.

Takšna srečanje so priložnost, da nas odnosi, pogovori in druženje obogatijo in nam dajo novih moči na duhu in telesu. To velja za vse. Tako za tiste, ki se srečanja udeležijo, kot tudi za tiste, ki  takšna srečanja  pripravimo. 

Besedilo in foto: Miran Prnaver

V soboto, 21. septembra 2024, smo romarji iz Radeč in sosednjega Svibnega napolnili avtobus in se odpeljali proti Savinjski dolini. Naš prvi cilj je bil samostan sester klaris v Nazarjah. V njihovi kapeli smo po prijaznem pozdravu, ki smo ga zaslišali z druge strani rešetk,  najprej skupaj zmolili in zapeli Marijino pesem. Sestre so nam predstavile življenje v skupnosti, ki je polno molitve, zbranosti in zaupanja v Božje varstvo, pa tudi opravljanja vsakdanjih in običajnih del.

Ker nas je ta predstavitev tako zelo prevzela, smo pozabili na čas in zato v Radmirje, ki je bil drugi cilj našega romanja, prispeli z zamudo. Prijazna gospa Tončka nam je odprla župnijsko cerkev  sv. Frančiška Ksaverija in v njej Zakladnico bogato ročno vezenih mašnih plaščev neprecenljive vrednosti. To so  darila nekdanjih evropskih kraljevih dvorov in plemiških družin, saj je slava te nekoč zelo znane romarske cerkve segala daleč preko slovenskih meja.

V Gornjem Gradu, ki se ponaša s čudovito cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata, največjo katedralo na Slovenskem, smo imeli sveto mašo, ki sta jo vodila naša domača duhovnika Miro Bergelj in Janez Jasenc. Po njej smo si ob zanimivi predstavitvi še ogledali kapelo Božjega groba, ki je lepa posebnost te cerkve.

Po odličnem kosilu na Črnivcu smo popoldanske ure preživeli v Kamniku. Pod strokovnim vodstvom smo si ogledali znamenitosti starega mestnega jedra in se povzpeli na Mali grad, od koder  se razprostira čudovit razgled vse do vrhov Kamniško-Savinjskih Alp. Obiskali smo še frančiškanski samostan, kjer smo občudovali simbolike polno Plečnikovo kapelo Božjega groba ter bogato in dragoceno zbirko starih knjig v samostanski knjižnici.

Zakaj se udeležiti župnijskega romanja? Ker sicer vsega videnega nikoli ne bi videli, nikoli spoznali, nikoli doživeli. V taki obliki zagotovo ne. In niti ne v tako povezani družbi. Prihodnjo jesen gremo spet kam drugam, ali se nam pridružite?

Zapisala: Mateja Kovač

Foto: Miran Prnaver

V sredo, 14. avgusta 2024, smo šli v župniji Radeče na že štirinajsto Grozdetovo romanje. Zjutraj smo se v velikem številu zbrali pri sveti maši v cerkvi na Brunku, ki jo je daroval naš gospod župnik Miro Bergelj. Po okrepčilu s kavo in fotografiranju smo se odpravili na pot. Letos nas je bilo deset romarjev, šest moških in štiri ženske. Najmlajši udeleženec je imel petnajst let, najstarejša pa dvainšestdeset.  Že po nekaj  prehojenih kilometrih  so se kljub napovedanemu vročinskemu valu  nad nami začeli zgrinjati temni oblaki in kmalu po prvem krajšem počitku je začelo deževati. Poleg tega je močno grmelo in pojavljale so se tudi strele, ki so v nas prebujale občutek strahu. Po prvi skupni molitvi rožnega venca smo, kljub slabim vremenskim razmeram, nadaljevali pot vsak s svojimi mislimi in prošnjami ter se priporočali Mariji. Kmalu je prenehalo deževati in na poti se nam je pridružila nova članica. Ob cesti je bila najdena mala črna muca, ki se je odzvala na naše besede in nam sledila. Po nekaj kilometrih je zaradi utrujenosti nadaljevala pot kar v naročju ene od naših romark vse do Šentruperta.

Po obisku in pogostitvi v župnišču smo se ustavili še v župnijski cerkvi in nato  imeli daljši počitek s kosilom v tamkajšnji gostilni. V sončnem, vendar ne prevročem vremenu smo se romarji počasi odpravili naprej, najdena muca pa je bila odpeljana v svoj novi dom. Na poti do Mirne smo se ustavili še na Veseli Gori v tamkajšnji cerkvi Sv. Frančiška Ksaverija, nato pa nadaljevali pot do mesta, kjer so našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Po krajšem postanku smo se z molitvijo, pogovorom in v prijetni družbi korak za korakom bližali cilju.

Na Čatežu pred Domom Čebelica nas je čakala osvežitev s pijačo in sadjem. Po počitku, tuširanju in spominskem fotografiranju smo se odpravili do župnijske cerkve, od koder je potekala procesija s svečkami, molitvijo in petjem do cerkve na Zaplazu. Sledila je še sveta maša, katero je letos daroval gospod župnik Martin Golob. V nagovoru nas je spodbudil, naj se ne bojimo prositi Marije. Vse svoje želje, težave, prošnje in zahvale naj položimo pred Božjo mater Marijo, kateri je posvečena ta romarska cerkev.  Kajti tudi papež je v svoji knjigi o Mariji zapisal: »Marija je zgled in opora vsakemu verniku: spodbuja nas, da ne izgubimo zaupanja zaradi težav in neizogibnih problemov vsakdana.«

Utrujeni, z bolečimi nogami in ožuljeni, vendar z lepimi spomini in doživetji ter hvaležni  Mariji za še eno nepozabno romanje, smo se pozno zvečer vrnili domov.

Zapisala: Štefica Mlakar

Foto: Miran Prnaver