SVETA GORA NAD NOVO GORICO IN OKOLICA

V soboto, 4. oktobra 2025, smo se župljani župnije Radeče, skupaj z verniki iz Svibna in Podkuma, v jutranjih urah podali na že tradicionalno skupno jesensko romanje. Z avtobusom in kombijem smo se odpravili proti Vipavski dolini, kjer nas je pričakal bogat duhovni program.

Naš prvi in glavni cilj je bila znana božjepotna bazilika Kraljice Svetogorske, ki stoji na slikovitem hribu Skalnica nad Novo Gorico. V tej lepi in mogočni cerkvi smo skupaj z romarji iz Tržiča obhajali sveto mašo, pri kateri so somaševali naši duhovniki in domači frančiškani. Med nagovorom smo izvedeli nekaj zanimivosti o zgodovini svetišča, zbrana molitev in prepevanje pa so nas povezali in poglobili naše doživljanje.

Po sveti maši smo si ogledali notranjost cerkve, se pomudili ob kipu Marije Kraljice Svetogorske, nato pa uživali v razgledih s hriba – pogled se razprostira vse do Furlanije in Jadranskega morja. Pot smo nadaljevali proti Novi Gorici, kjer nas je sprejel domači župnik mag. Milan Pregelj in nam zanimivo predstavil sodobno cerkev Kristusa Odrešenika. Arhitekturna preprostost zunanjosti in bogata simbolika notranjosti sta v nas pustili močan vtis.

Sledilo je skupno kosilo v Vitovljah, popoldne pa smo obiskali še tretje svetišče –  cerkev Marije, Pomočnice žalostnih, v Logu pri Vipavi. Sprejel nas je dr. Gabriel Kavčič, župnik župnije Vipava. Cerkev je v tem svetem letu upanja prav tako razglašena za svetoletno; njena bogato poslikana in lepo ohranjena notranjost nas je prav tako navdušila.

Zapisala in foto: Mateja Kovač

V četrtek, 14. 8. 2025, smo se  že petnajstič odpravili na peš romanje iz Brunka na Zaplaz.

Po jutranji sveti maši v cerkvi Svetih Treh kraljev na Brunku, katero je daroval domači gospod župnik Miro Bergelj, smo popili kavo, se fotografirali ter se podali na Grozdetovo romarsko pot. Letos nas je bilo devet, pet moških in štiri ženske. Vseh petnajstih romanj se je do sedaj udeležil le gospod župnik Miro, sledi mu Miran, kateri je manjkal le trikrat. Zanimivo je, da se vsako leto številčno romanja udeleži več moških, a kljub temu je najmlajša in najstarejša oseba ženskega spola. Letos sta se nam pridružila tudi dva romarja iz župnije Šentrupert. Kljub napovedanemu vročemu vremenu smo pogumno premagovali kilometre  in kmalu nas je že pričakalo prvo okrepčilo na Leskovcu. Pot smo nadaljevali z molitvijo rožnega venca, prijetnim pogovorom ali v tišini vsak s svojimi mislimi. To je bila tudi priložnost, da svoje  prošnje, težave in zahvale posredujemo Mariji in jo prosimo. Vmes smo imeli še dva počitka in čas za malico v bližini Šentjanža. Ura se je počasi približevala dvanajsti, ko smo prispeli v Šentrupert. Kot vsako leto, nas je tudi tokrat prijazno sprejel in pogostil v župnišču gospod župnik Jakob Trček. Ustavili smo se tudi v tamkajšnji cerkvi, kjer smo si med drugim lahko v zakristiji ogledali razstavljeni najstarejši rimski misal (mašno knjigo) iz leta 1605.

Po daljšem počitku in kosilu smo se odpravili proti Mirni.  Na poti smo se ustavili še na Veseli gori v cerkvi Sv. Frančiška Ksaverija in pot nadaljevali do mesta, kjer so našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Po krajšem počitku smo zmolili litanije njemu v čast in že z nekoliko utrujenimi koraki pot nadaljevali proti cilju. Kljub vročini in fizičnemu naporu smo vsak s svojimi mislimi srečno prispeli na Čatež. V Domu Čebelica – Centru šolskih in obšolskih dejavnosti smo se fotografirali, preoblekli, okrepčali in se odpravili na večerno procesijo.

Z lučkami smo se iz župnijske cerkve na Čatežu odpravili do romarske cerkve na Zaplazu in celodnevno romanje zaključili s sveto mašo. Z lepimi spomini, doživetji in hvaležnostjo smo se v poznih večernih urah odpravili proti domu.

Zapisala: Štefica Mlakar

Foto: Miran Prnaver