Ob vožnji po cesti po hribu proti Podsredi je kdo že kdaj opazil kapelice križevega pota.
Člani župnijskega pastoralnega sveta smo se skupaj z gospodom župnikom odločili, da bi radeški župljani letos na 1. postno nedeljo obiskali Podsredo.
Na pot se nas je z osebnimi avtomobili odpravilo kar 25. Ob vznožju križevega pota smo si razdelili branje ob posameznih postajah (kapelicah). Te so postavili leta 1834. Vse so lepo obnovljene.
Najprej smo šli mimo dveh kapelic, ki še nista križev pot. Nekaj korakov naprej smo se že ustavili ob kapelici, označeni z rimsko številko ena. Tukaj smo pričeli z razmišljanjem o trpljenju Jezusa Kristusa. Pri vsaki postaji smo se ob branju in pogledu v kapelico spominjali posameznih prizorov Jezusovega trpljenja…
XIV. postaja pa ni kapelica, ampak večja kapela sv. Mohorja in Fortunata.
Križev pot nas je pripeljal na veliko travnato pobočje, imenovano Stare sv. gore nad Podsredo, kjer stoji gotska cerkev Žalostne matere Božje, ki izvira iz 15. stoletja. Za njo stoji še gotska kapela sv. Ane iz 14. stoletja.
Po prijetni poti, nekoliko kamniti, ki vijuga med posameznimi kapelicami, je zelo lep razgled na starodavni trg Podsredo in prav tako tudi na grad Podsredo. Ta stoji na pobočju Orlice.
Romanje po postajah križevega pota smo zaključili s skromnim postnim druženjem.
Besedilo: Regina Pinosa
Foto: Mateja Kovač
Poklon našemu jeziku in kulturi z branjem Prešernovih del
Večer slovenskega kulturnega praznika je, po tem, ko se je v večeru prej v radeškem domu kulture odvila proslava s podelitvijo priznanja Ivana Pešca, bil v mestu ob Savi znova zaznamovan z ljubeznijo do slovenske besede in do bogatega opusa del izpod rok največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. V Galerija Caffe se je namreč zbralo lepo število ljudi, ljubiteljev kulture, ki so se odzvali povabilu glede prebiranja in/ali poslušanja Prešernovih del.
Dogodek se je pričel s himno. Besedilo slovenske himne je sedma kitica pesmi Prešernove Zdravljica, melodija pa je iz istoimenske zborovske skladbe skladatelja Stanka Premrla.
Prešernova Zdravljica je bila prvič objavljena v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1848, kot himna pa je bila prvič (spontano) zapeta 27. septembra 1989 ob Skupščini Socialistične republike Slovenije.
Sedma kitica se glasi:
Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočákat’ dán, da kóder sónce hódi, prepír iz svéta bó pregnán, da roják prost bo vsák, ne vrág, le sósed bo meják.
Zbrane je uvodoma pozdravila Danica Prnaver, ki je povedala, da je bil leto poprej prvič organiziran tovrsten večer, tedaj v prostorih Gostilne Strnad, in da je tudi v letošnjem letu odziv velik, kar kaže med drugim na to, da nam je za kulturo mar. Orisala je še potek druženja in zaželela prijetno počutje vsem navzočim.
K besedi je nato povabila Matejo Kovač, ta pa je z navzočimi podelila drobec, povezan s slovensko besedo in Prešernom ter njeno primarno družino.
Njen oče, upokojeni profesor slovenščine, ki je opravljal delo učitelja na krški srednji šoli, Janez Plestenjak (znan po vzdevku “Vejica”) je namreč opravljal svoje diplomsko delo prav pri dr. Antonu Slodnjaku. Slovenski literarni zgodovinar, kritik, pisatelj in akademik je pomemben tudi kot “prešernoslovec”, saj je sodeloval pri skoraj vseh povojnih književnih izdajah Prešerna ter napisal tudi pesnikov življenjepis na podlagi lastnih in tujih dognanj, to velja za prvo Prešernovo zaključeno monografijo. Poleg tega je pripravljal komentarje in uvode za Prešernove Poezije v tujih jezikih.
In dr. Slodnjak je, kot je Mateja Kovač pripovedovala, bil mentor takrat študentu Plestenjaku v zaključevanju njegove študijske poti.
Večinoma ob srkanju čaja je sledilo prebiranje Prešernovih del:
Neiztrohnjeno srce – Doroteja Jazbec
Matiju Čopu – Mateja Kovač
Šmarna gora – Regina Pinosa
Povodni mož – Marjan Zorec
Hčere svet, Sila spomina – Jožica Žibert
Mornar – Maja Istenič
Pod oknom, Dekletom – Drago Kozinc
Nezakonska mati – Lenka Zorec
O, Vrba, Zdravljica – Lucija Krajšek
Nagrobni napis – Ivanka Šivavec
Uvod h Krstu pri Savici – Mira Kolander
Orglar – Miro Bergelj,
ob zaključku pa je upokojena učiteljica Jožica Žibert opomnila na vlogo profesorja in tudi ravnatelja Janeza Pešca, za katerega je bilo značilno, da je učence navduševal za dramsko igro in za zborovske deklamacije.
Zlasti v zaključnih razredih osnovne šole je bila kar stalnica, da so se otroci naučili tudi odlomke iz dramskih del, črtic in ostalih zapisov iz književne zakladnice ter v skupinah po 5, 6 učencev z začetnim in zaključnim priklonom vred deklamirali posebej dela domačih avtorjev.
Nekaj besed je namenil tudi Tomaž Režun, ki se je dogodka, kot je poudaril, udeležil kot Tomaž, in ne kot župan.
Izrazil je zadovoljstvo, da se tudi na tak način krepi zavedanje o našem jeziku in kulturi, ob tem pa zaželel organizatorjem, da pri srečanjih ob prebiranju in poslušanju Prešernovih del vztrajajo tudi v bodoče.
Enourno druženje, za katerega se je ideja prvič porodila Župnijskemu pastoralnemu svetu Župnije Radeče februarja lani, se je sklenilo s klepetom in druženjem še ob odkrivanju ter debatiranju o ostalih zanimivih temah aktualnega časa.
V sredo, 31. januarja, se je v prostorih Doma sv. Petra v Radečah odvijal občni zbor Župnijske Karitas Radeče – Svibno.
Zbrali so se skoraj vsi prostovoljci naše Karitas, skupaj z obema duhovnikoma. Med nami so bili tudi vabljeni gostje: župan Tomaž Režun in obe tajnici Župnijskih pastoralnih svetov, Mateja Kovač (Radeče) in Sonja Kmetič (Svibno). Občni zbor je vodil predsednik Miro Bergelj, poročilo o delu v letu 2023 je podal tajnik/voditelj ŽK Miran Prnaver, blagajniško poročilo pa blagajnik Drago Kozinc. Sledila je razprava o preteklem delu in sprejem poročil. Nato je bil sprejet še načrt dela za letošnje leto.
Župnijska Karitas je v preteklem letu izvedla številne aktivnosti in na mnogotere načine pomagala ljudem, ki so se znašli v stiski. Stiske so v postcovidnem času številne in ljudje ne potrebujejo samo materialne pomoči, ampak velikokrat tudi pogovor, sočutno bližino.
Župan Tomaž Režun se je zahvalil za opravljeno delo. In glede na čase, ki jih živimo in vsakovrstne krize, ki nas spremljajo, bosta pomoč in delo Karitasa tudi v bodoče še kako potrebna.
Sledilo je še prijetno druženje s klepetom.
Poročilo o delu Župnijske Karitas v letu 2023, si lahko v besedi in sliki ogledate na povezavi:
