Tudi v letošnjem januarju smo člani Karitas Radeče tradicionalno obiskali naše občane in farane, ki prebivajo v Trubarjevem domu upokojencev v Loki pri Zidanem Mostu.  Prvotno je bil obisk načrtovan za 5. januar,  vendar se je zaradi bolezni v domu prestavil za dva tedna. Tudi v četrtek, 19. januarja,  je bilo še vedno praznično vzdušje, zunaj pa je bila še vedno zimska idila, tako da tudi v tem pogledu obisk ni izgubil svojega čara in namena.

S tistimi varovanci, ki jim to dopušča zdravstveno stanje in počutje,  smo se srečali v večnamenski dvorani doma.  Uvodoma je vse pozdravil radeški župnik in dekan Miro Bergelj. Opisal je, kako smo praznovali božične praznike v naši župniji.  Gospod Miro je vsem zaželel obilo blagoslova v letošnjem letu. Skupaj smo zapeli nekaj božičnih pesmi. Na harmoniko nas je spremljal osnovnošolec Florjan Samec, ki ima v domu svojo babico. Nasploh je harmonika zelo lepo popestrila dogajanje v dvorani. Sledila je kratka in poučna zgodba , ki jo je prebrala Lucija Krajšek. Svibenski gospod župnik Janez Jasenc je prav tako vsem namenil  nekaj lepih prazničnih misli in želja. Tajnik Župnijske Karitas Miran Prnaver je pozdravil vse navzoče in na kratko predstavil delovanje Župnijske Karitas Radeče. Sledila je še skromna in simbolična obdaritev in prijeten klepet ter obujanje spominov na stare čase.

Nato so predstavniki Karitas po sobah obiskali vse župljane župnij Radeče in Svibno, ki zaradi bolezni niso mogli v dvorano.  Na poti po hodnikih in sobah smo tudi vsem ostalim, ki smo jih srečali, podarili skromna darilca.

Srečanje v domu v Loki je bilo tudi letos  prisrčno  in prijetno. Bila je obojestranska obogatitev,  tako za predstavnike Karitas, ki jim je osnovno poslanstvo pomagati pomoči potrebnim, in upam, tudi za vse, ki smo jih obiskali in jim poskušali malo polepšati in spremeniti urico bivanja v domu.

Lepa zahvala gre tudi zaposlenim v domu, predvsem socialnima delavkama  za vso pomoč in sodelovanje pri organizaciji našega srečanja.

Besedilo: Miran Prnaver

Foto: Mateja Strniša

6. – 8. 1. 2017, Ignacijev dom duhovnosti v Ljubljani

Tema: Z veseljem biti žena/mož

Učiti se praznovanja – učiti se veselja

Kristjani mislimo, da ne smemo biti veseli, ker smo nepopolni, grešni, da zato nismo vredni veselja.

A sv. Pavel naju vedno znova vabi: Veselita se v Gospodu, zmeraj; ponavljam, veselita se.

Česa, zakaj se naj veseliva? Kako se naj veseliva?

Bog naju je ustvaril za veselje, ne za trpljenje. V sebi nosiva Njegovo podobo, sva Njegova ljubljena otroka, nad katerima ima veselje. Srčika praznovanja je veselje pred Gospodom, svojim Bogom. Ko gledava Gospoda, doživljava in sprejemava to, kar v resnici sva Zanj in v Njem. Upati si morava vstopiti v Njegovo ljubezen in veselje nad nama.

Sprejeti, da naju je čudovito ustvaril, zavedati se morava najine ljubljenosti, dragocenosti in enkratnosti, koliko mu pomeniva, kako naju neskončno spoštuje. Praznovanje je torej nenehno vračanje v najino resnico pred Bogom. Iz tega, kako On gleda na naju in za naju dela, se trudi, nama služi, se nama daje v hrano.

Zahvaljevanje nama daje moč za praznovanje. Moč dobivava v zavedanju, da pripadava Bogu, da sva Njegova ljubljena hčerka in sin. Zavedanje, da sva v Njem vedno znova obdarovana, tudi drug po drugem, postane najina moč za polno življenje. Ko se zavestno zahvaljujeva (tudi če tega ne čutiva), se vrneva v Njegovo ljubezen, ki je v nama in za naju.

Bog naju vabi na gostijo, na slavje življenja, ki ga tudi sama pomagava ustvarjati. Kako?

Tako, da sva vsako jutro hvaležna zase in za svojega sozakonca; tako, da vsak trenutek sprejmeva Njegovo osebno spoštovanje do sebe in sozakonca.

Že zjutraj sva povabljena, da se spomniva, komu pripadava in zakaj živiva, da nama je Bog ponoči obnovil duhovne, duševne in telesne moči in naju z vsakim novim dnem vabi, da sodelujeva z Njim. Praznujeva takrat, ko se zavedava, da nam je vsak trenutek podarjen.

Ko zvečer gledava pred Njim na svoj dan, sva povabljena, da se Bogu zahvaliva zase v vsakem trenutku dneva, za svojega sozakonca in tudi za vse tiste, ki sva jih lahko srečala.

Bog se naju je veselil tudi takrat, ko sva se zaprla v zamero, obsojanje, godrnjanje, kritiziranje … Ko se mu za Njegovo nežno spoštovanje zahvaljujeva, dobiva moč, da se lahko posloviva od najinih zamer, laži in vseh misli in dejanj, ki rušijo vsakega izmed naju in najin odnos.

Vedno znova je potrebno, da gojiva domače misli. To pomeni gojiti dostojanstvo, dragocenost, istovetnost …

Preverjati morava, kakšno je stanje najinega srca. Kam sva naravnana, v žalost ali v veselje, v spodbujanje ali kritiziranje, v zamero ali odpuščanje, v slabo podobo o sebi ali pa v čudovito podobo, ki jo ima Bog o nas.

Praznovanja se učiva, ko pri maši dopustiva, da naju napolni Božja moč prav sredi najine človeške krhkosti in nemoči. Praznujeva, ko doživljava, da v Njem zmoreva vse, ker je On resnično z nama, v nama in midva v Njem.

Ustvarjena in poklicana sva k veselju. Pred nama je Božja ponudba, naj stopiva vanjo. Upati si morava narediti ta korak, da bova v vsej polnosti zaslišala: »Ti si moj

ljubljeni otrok.«

Tako bova tudi midva zmogla vsak dan izreči: »Ti si moj/moja ljubljeni/ljubljena mož/žena, nad katerim/katero imam veselje.«

Vsi smo poklicani na to pot – udeleženci duhovnega vikenda in tisti, ki berete to sporočilo. Potrebno je narediti prvi korak, potem bo vsak dan laže. Vaja dela mojstra!

Z vami pa bi radi podelili še nekaj misli z dveh jutranjih sprehodov na ljubljanski grad.

1. Sedanji trenutek je najpomembnejši. Je kraj srečanja.
2. Izdihnemo slab, umazan zrak in vdihnemo svežega. Če ne bi izdihnili, bi se zadušili. Tako je tudi v vsakdanjem življenju. Izpuščati moramo stare predstave o sebi, sozakoncu, bližnjem in o Bogu in iskati nove, zdrave predstave. Čim več izdihnemo, več bo prostora za novosti in svežino …
3. Si upamo zapustiti poznano in stopati v to, kar je dobro za nas? Če hočemo nekam priti, se moramo podati na pot. Delati moramo korake, stopiti v veselje sedanjega trenutka.
4. Zavedati se moramo, da nas je Bog iz ljubezni ustvaril v telesu naše mame. Preudaril je, kakšne nas bo ustvaril in kaj bo položil v nas. Smo čudovita Božja mojstrovina, delo Njegovih rok.
5. Dopustiti moramo, da smo obdarovani, da vidimo, hodimo, slišimo, čutimo.
6. Jaz sem dar, moj sozakonec je dar, drug drugemu sva dar.
7. Zjutraj se pozdravimo: »Dobro jutro.« Ne rečemo: »Slabo jutro.« Rečemo dobro jutro, ker je dobro.
8. Dobro je, da hodimo, vidimo, čutimo …
9. Dobro je, da lahko izdihnemo in vdihnemo.

10. Gledati moramo sebe in si ponavljati: Dobri smo. To ni avtosugestija, pač pa ozaveščanje tega, kar nam govori Bog: Dobri ste.

11. Dobro je, da lahko delamo korake, da imamo cilj, da ne hodimo v prazno.

12. Tudi Marija je izrekala: Dobro je, tudi če ni bilo vse tako, kot je ona pričakovala in želela.

Udeleženci duhovnega vikenda za zakonce, zanje zapisala Darinka Žibert, voditeljica 2. zakonske skupine v Radečah

Foto : Danica Prnaver in arhiv Ignacijevega doma