Kaj res? Advent je že tu? Gospod župnik je pri verouku povabil na delavnico izdelovanja adventnih venčkov, pa še natisnjena vabila so nas na to spomnila.

V sobotnem jutru pred prvo adventno nedeljo se nas je zbralo v župnišču več kot prejšnja leta in prstki malih in velikih rok so spletali krog iz vejic zelenja, ki so ga priskrbeli člani Župnijskega pastoralnega sveta. Seveda bi nam ne šlo tako gladko, če ne bi gospod Zdravko Martinčič vnaprej pripravil čvrste slamnate obode, na katere smo pripenjali vejice smreke, pa tudi ciprese in pušpana. Nepogrešljiva je bila tudi njegova pomoč pri nameščanju svečk na venček.

Čeprav je na tržišču poplava različnih dekoracij adventnih venčkov, smo v naši župniji ponosni, ker že toliko let vztrajamo pri tradicionalni izdelavi iz slame in zelenja. Ker delo z žico in malo bodečimi smrekovimi iglicami za manjše otroke ni prav enostavno, smo toliko bolj veseli, če se nam pridružijo starši, babice, mladinci. Pa tudi nasvete voditeljice Mateje smo potrebovali. Med delom smo se okrepčali s čajem in pecivom.

Ob koncu smo ponosno razvrstili svoje venčke pred oltar. Blagoslovljene smo po nedeljski sveti maši odnesli domov, kjer naj nam bodo vzpodbuda za notranje bogato doživljanje adventnega časa.

Besedilo: Mimica Mesojedec

Foto: Mateja Kovač

Biti in gojiti hvaležnost je tako pomembna drža človeka, da ji naša Cerkev namenja nedeljo, na katero se še posebej zahvalimo Bogu in ljudem. Iz zahvale za vse pridelke zemlje raste zahvala za vero, zdravje, prijateljstva, skupnost, v kateri živimo, rastemo, se brusimo in postajamo dar drug drugemu.

Zakonci jubilanti smo se to nedeljo še prav posebno zahvalili Bogu za svojega moža, ženo. Enaindvajset parov je  v slovesnem prihodu v cerkev, ki jo je spremljala poročna koračnica, spet obudilo lep spomin na poročni dan, ko smo stopali proti oltarju, ne vedoč, kaj nas čaka. Po vseh letih nas je pot spet pripeljala pred oltar. Tokrat z zahvalo za prehojeno pot in prošnjo za blagoslov.

Prav gotovo sta pa občudovanja vredna zakonca Tomažin, ki po tej skupni poti hodita že 54 let in smo jima z veseljem ploskali, saj sta svetel zgled in hkrati predstavljata željo vsakega para.

Ob tej priložnosti se zahvalim za povabilo na obhajanje najinega jubileja v cerkvi, kjer sva se pred 20-imi leti poročila.

Hvala gospodu župniku za pridigo, vsem članom ŽPS, ki so nam pripravili agape, pevcem za petje, ki je zvabilo tudi kakšno solzico lepega, dragocenega spomina, in hvala župnijskemu občestvu, ki nas je podprlo z molitvijo.
Hvala Večnemu Bogu …

Besedilo: Katarina Zupančič

Foto: Drago Kozinc in Miran Prnaver

V nedeljo, 9. oktobra, je bila v župniji Radeče tradicionalna sveta maša in kasneje srečanje za starejše, bolne in invalide.

Vabilu so se v zelo lepem številu odzvali tisti, ki zaradi takšnih in drugačnih težav ne morejo več redno prihajati v cerkev, v preteklosti pa so bili dejavni člani župnijskega občestva. Pretežen del organizacije srečanja je prevzela Župnijska Karitas Radeče.

Pred sveto mašo je v cerkvi potekala molitev rožnega venca,  bila je tudi priložnost za sveto spoved.

Pri Sveti maši so z uvodnim pozdravom, branjem Božje besede in prošenj sodelovali prostovoljci Župnijske Karitas. Radeški  župnik Miro Bergelj je med pridigo vsem prisotnim zaželel, da  bi znali  sodelovati in graditi sožitje starejše in mlajše generacije, saj lahko to zelo bogati družbo in vsakemu v svojem življenjskem obdobju daje poseben smisel in blagoslov.

Ob koncu slovesnosti so vsi, ki so to želeli, prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Pri bolniškem maziljenju se nam je pridružil še župnik iz Svibnega g. Janez Jasenc.

Srečanja so se udeležili tudi nekateri oskrbovanci Trubarjevega  doma upokojencev iz Loke in  iz sosednje župnije Svibno ter člani Društva invalidov Radeče.

Po sveti maši je sledila pogostitev in druženje v Domu sv. Petra. Tam smo se zadržali še kar nekaj časa. Vzdušje je bilo zelo prijetno, vsak od obiskovalcev se je na kratko  predstavil. Stekla je prijetna debata in vsi smo bili na koncu  istega mnenja, da bi bilo lepo, da se tudi prihodnje leto vsi prisotni ponovno srečamo.

Besedilo in foto: Miran Prnaver