V nedeljo po prazniku Svetega Rešnjega telesa in krvi župnije zaživijo posebno slavnostno, mnoge med njimi tudi tradicionalno. Tudi v naši župniji že nekaj let na ta dan, ki je bil letos sredi junija, po slavnostni sveti maši pripravimo slovesno procesijo, v kateri Gospoda iz cerkve ponesemo v okolje, kjer živimo.

Tudi tokrat smo hodili po naši že običajni poti: iz cerkve po Starograjski ulici do prvega zunanjega oltarja, nato do župnijskega vrta in drugega oltarja, pa nazaj do cerkve, kjer smo pod križem ob tretjem oltarju prisluhnili posebnim prošnjam in blagoslovu na vse štiri strani neba. Ob Gospodu v rokah našega župnika nas je bilo precej: od nosilcev križa, bander, luči in neba, do ministratov, župnijskega pevskega zbora, pihalnega orkestra, prvoobhajancev v slovesnih ogrinjalih, otrok s košaricami cvetja in vseh ostalih župljanov. Procesiji so se pridružila tudi nekatera krajevna društva v svojih uniformah, s prapori in zastavami. Poleg pihalnega orkestra so bile to mažorete, pa člani gasilskega, čebelarskega in lovskega društva, društva vojnih veteranov in združenja šoferjev in avtomehanikov.

Po spodbudi v pridigi našega župnika smo v procesiji razmišljali o njenem pomenu. V kolikšni meri predstavlja lepo organizirano zunanjo predstavo… in koliko pri tem zmoremo svoje prave osebne vere, da je Gospod resnično z nami? V naših glavah so se porajale različne misli, vprašanja, prošnje, zahvale, le kdo bi vedel, kaj vse… V petju, ob poslušanju godbe, zvončkov, cerkvenih zvonov, tudi v tišini. S pogledi, uprtimi v hostijo, pa v ulico, hiše, reko, hrib, nebo, otroka, soseda. Hoditi v procesiji je posebno doživetje. Vsako leto tako zelo podobno, pa vendarle vsakič povsem drugače.

Besedilo in foto: Mateja Kovač

 

Maj je mesec pomladi, ljubezni in Marijin praznik. Šmarnice so še vedno ena najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti na Slovenskem. Pobožnost te vrste poznajo tudi drugod po svetu, pri nas pa je svoje ime dobila po cvetlici, ki ta mesec cvete po vrtovih in gozdovih.

Tudi letos smo imeli v naši župniji šmarnice v župnijski cerkvi v Radečah, po vaseh pa ob kapelicah ali v podružnični cerkvi. Letošnji naslov zgodbe je bil Čudež na Skalnici. Avtorica Kristina Tičar nam je s svojo zgodbo želela približati nastanek primorske Božje poti na Sveto goro. Hkrati nas je želela povabiti k iskrenemu čaščenju Marije, da bi vedno znova izročali sebe in svoje bližnje Njenemu varstvu. Zgodba govori o Urški, ki se je na Sveti gori srečala z Marijo in sprejela njeno sporočilo, naj ji tam zgradijo cerkev.

Vsaki zgodbi je sledila domača naloga, branje oziroma petje Litanij Matere Božje ter molitev.

Najbolj pridni otroci so se tudi letos lahko udeležili nagradnega izleta. Tako smo se v soboto, 10. junija, odpravili v Ljubljano na Rakovnik, kjer je potekala prireditev Čarna mavrica. Pod tem imenom sta združeni dve prireditvi, in sicer Čarno jezero in Mavrično katehetske igre. Prireditev pripravljajo Salezijanski mladinski center Rakovnik, revija Mavrica in Slovenski katehetski urad.

Skupaj nas je bilo približno petsto udeležencev iz vse Slovenije. Srečanje z geslom »V objemu družine« smo pričeli z ustvarjanjem doma. Ob prihodu so animatorji zidali hišo in bili pri tem precej neuspešni, saj se je ob prvem vetru porušila. Tako smo spoznali, da je hiša zgrajena iz opeke in temeljev, dom pa je zgrajen iz ljubezni, sanj, spoštovanja, … Kajti dom je kraj, kjer vedno grejejo sončni žarki in toplina, tudi ko zunaj piha veter, dežuje, …

Po uvodni molitvi so se otroci po skupinah razdelili v okoli dvajset različnih delavnic: kuharska delavnica, lutkarska in bobnarska delavnica, čarodej, mega žoga, balinanje, gasilci, likovna delavnica, obisk pri poniju, pot preživetja, … Delavnice so bile zanimive, poučne in zabavne. Čas je hitro mineval in kar težko se je bilo odločiti, česa bi se še udeležili.

Opoldan pa smo udeleženci srečanja v prijetni senci prisluhnili monodrami igralca Gregorja Čušina. Po zanimivi in duhoviti igri je bil še čas za malico in počasi smo se odpravili proti domu.

Prijetno utrujeni pod vtisi novih doživetij smo se srečno vrnili domov v objem družine.

Besedilo in foto: Štefica Mlakar

Na zadnjo velikonočno nedeljo, 28.5.2017, je bilo v župniji Radeče še posebej praznično.

Na začetek svete maše je pred cerkvijo nestrpno čakalo 16 prvoobhajancev v belih haljah, ki simbolizirajo belo oblačilo krstnega dostojanstva. 7 deklic in 9 dečkov je prišlo v cerkev Svetega Petra skupaj s starši, sorojenci in ostalimi sorodniki, ki smo se z njimi veselili tega dne. Po skoraj mesecu dni res intenzivnih priprav, in po tem, ko so v tednu pred nedeljo pri sveti spovedi prvič očistili svoja srca, so končno dočakali dan prvega svetega obhajila. Ob velikonočni sveči so prižgali sveče, simbol luči in svetlobe. Odločno in pogumno so z njimi v rokah sami izpovedali vero in se odpovedali hudemu duhu. S pesmijo Pridi ljubi Jezus so Ga povabili v svoja srca, On pa jih je sprejel v svoje varstvo. S prošnjami, zahvalami in petjem, so lepo sooblikovali bogoslužje in prejeli prvo sveto obhajilo. Koliko veselja starš občuti, ko otrok s svojim čistim srcem in iskreno otroško vero pristopi do duhovnika, ki mu podeli prvo sveto obhajilo, ve vsak sam. Vsak zase smo jih v svojih mislih in zahvalah izročili v Jezusovo varstvo in se mu zahvalili za dar življenja, ki smo ga deležni.

Letošnjim prvoobhajancem želimo, naj bo Gospod pred njimi, da jim bo kazal pot. Naj bo Gospod ob njih, da jih bo vzel v naročje in jih varoval vseh nevarnosti. Predvsem pa, naj njihova vera ostane tako iskrena in močna, kot je bila na dan njihovega prvega svetega obhajila.

 

Besedilo: Maja Koritnik

Foto: Foto Asja- Sevnica