V soboto, 29. oktobra 2011, je v  Radečah potekala svečana slovesnost, saj je minulo točno sto let od posvetitve današnje župnijske cerkve.  Slovesno somaševanje je skupaj z dvanajstimi duhovniki vodil ljubljanski metropolit in nadškof dr. Anton Stres.

Potreba po gradnji nove cerkve se je začela resno kazati v začetku 20. stoletja. Takrat je v Radečah župnikoval Franc Hiersche, po rodu Čeh.

Temeljni kamen je bil postavljen 10. julija leta 1910. Že nekaj let prej je deloval gradbeni odbor v župniji. Gradnja je potekala zelo hitro, saj je v nedeljo, 29. oktobra leta 1911, ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič cerkev posvetil v čast Sv. Petru. Zanimivo je dejstvo, da se župnija za gradnje svetišča ni zadolžila, ampak je stroške krila s prispevki faranov in dobrotnikov ter s prihranjenim denarjem nekaterih podružnic.  Kot zanimivost naj omenim, da so takratni mediji (časopis Slovenec) obširno poročali o dnevu posvetitve, ki je bil sicer deževen. Načrt je oblikoval arhitekt, ki je bil  poznejši graditelj Škofovih zavodov v Šentvidu nad Ljubljano.

Takrat je bila, glede na potrebe župnije (slabih 3000 prebivalcev, od tega nekaj čez tisoč samih Radečanov), predvidena že večja cerkev, vendar se je ni dalo umestiti v ozek prostor, ki je bil na razpolago.

Točno čez sto let pa je radeška cerkev (danes živi na ozemlju župnije  slabih 4000 prebivalcev, od tega je skoraj 2300 samih prebivalcev mesta Radeče) spet skoraj premajhna za vse, ki so se udeležili slovesnosti. Sprevod nadškofa in duhovnikov v cerkev so v špalirju pozdravili otroci z  rožicami, ki so jih sami pripravili in nato položili pod stranski oltar. Uvodne pozdravne besede je nadškofu namenila tajnica ŽPS-ja, gospa Mateja Kovač.

Slovesnost je bila polepšana z ubranim petjem župnijskega pevskega zbora  Sv. Peter in z gosti Glasbene šole Laško-Radeče.

Na začetku svete maše je nadškof blagoslovil obnovljeno zakristijo.

Dr. Stres  nas je v homiliji bodril, naj poleg kamnov cerkve z malo začetnico uspešno gradimo tudi Cerkev z veliko začetnico, občestvo živih kamnov. S posvetitvijo pred 100-leti je bila zgradba izvzeta iz posvetnega življenja, delovanja in bila posvečena v sveto, v svetišče. Pri graditvi žive cerkve, župnije se moramo trdno oklepati molitve, redne nedeljske svete maše in občestva, saj človek le kot del Cerkve, občestva lahko polno živi svoje krščansko življenje.

V preteklih stotih letih je v župniji delovalo sedem stalnih župnikov in trije kaplani. Še živi in delujoči so naslednji: Ciril Merzelj (župnik 1975 – 1992), Slavko Kalan (župnik 1992 – 2010), Jure Ferlež (župnik 2010), Jernej Nemanič (kaplan 1977 – 1978) in Janez Šket (kaplan 1979 – 1982).

Ob koncu Svete maše sta se predstavnika ŽPS-ja zahvalila nadškofu, dekanu in bivšim radeškim duhovnikom. Vsi omenjeni so prejeli priložnostna darila, izdelana posebej ob 100-letnici posvetitve cerkve.

Posebne besede zahvale je bil deležen naš gospod župnik Miro  za vso skrb in pripravo tako lepe slovesnosti.

Svete maše in praznovanja po njej (za katerega so poskrbele pridne gospodinje) se je udeležil tudi radeški župan Matjaž Han.

Ob pripravi na slovesnost 100-letnice so potekale tudi vzporedne v župniji:

V soboto, 8. oktobra, smo imeli župnijsko romanje po stopinjah škofa Jegliča.

V petek, 14. oktobra, je bila v radeški knjižnici odprta razstava slik, podobic in spominkov, ki so tako ali drugače  povezani s stotimi leti radeške cerkve.

V soboto, 22. oktobra, je bilo najprej spovedovanje kot duhovna priprava na praznovanje, nato pa še zelo zanimivo in dobro obiskano predavanje doc. dr. Matjaža Ambrožiča z naslovom: Kulturne, družbene, verske razmere v času posvetitve radeške župnijske cerkve.

Miran Prnaver

V petek, 14. oktobra zvečer, je bil v knjižnici Radeče prav poseben dogodek. Knjižnica je prijazno sprejela prošnjo župnije Radeče, da bi bila v njenih prostorih razstava z naslovom Radeška cerkev v letih 1911- 2011.

Razstava je namenjena stoletnici blagoslovitve naše farne cerkve, le-ta je slovesno potekala v soboto,  29. oktobra ob 15. uri pri sveti maši s somaševanjem nadškofa dr. Antona Stresa. Lansko leto smo praznovali 100-letnico postavitve temeljnega kamna (10. julij 1910).

Povabilu našega župnika Mira , da posodijo fotografije in ostali zanimiv material za razstavo, se je odzvalo kar nekaj faranov. In tako sta Drago Kozinc in Miran Prnaver ob pomoči še nekaj prostovoljcev začela pripravljati razstavo. Razdeljena je na več sklopov. Posebej je predstavljena obnova cerkve in zgradb skozi čas, predstavljene so fotografije današnje notranjosti cerkve, zanimive so fotografije duhovnega življenja in dogodkov skozi čas (sveta obhajila in birme, ministranti, mladinci, pevci, jaslice …) in pa tudi predstavitve duhovnikov, ki so delovali v župniji.

Poseben del razstave je namenjen bogati zbirki podobic, ki so bile namenjene najrazličnejšim priložnostim v stoletni zgodovini.

Najstarejša fotografija izvira iz leta 1910, prikazuje rušenje stare cerkve za potrebe gradnje nove.

Knjiga Mohorjeve družbe iz leta 1901 je najstarejši primerek pisane besede na razstavi.

Posebej zanimiva je fotografija, ki prikazuje prihod deklice z oljčno vejico na cvetno nedeljo leta 1941, prav na dan, ko se je na našem ozemlju začela druga svetovna vojna.

Zelo  zanimiva je fotokopija in prevod listine o posvetitvi župnijske cerkve Svetega Petra v Radečah, ki jo je 29. oktobra 1911 opravil tedanji ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič.

Na dobro obiskani otvoritvi razstave 14. oktobra letos so lep večer popestrile izbrane misli organizatorjev, obogatil pa jih je glasbeni program učencev in profesorjev glasbene šole Laško – Radeče.

Razstava je bila na ogled v delovnem času knjižnice do sredine meseca novembra.

Miran Prnaver

V nedeljo, 14. avgusta 2011, je bilo na pobudo našega gospoda župnika Mira Berglja organizirano peš romanje  po poteh mučeništva blaženega Lojzeta Grozdeta na Zaplaz.

Pot od župnijske cerkve v Radečah do Marijinega svetišča in groba blaženega Grozdeta je bila dolga 32 km.

Po jutranji nedeljski maši je devet pogumnih faranov (med njimi dve ženski) prejelo župnikov blagoslov in nato korajžno začelo romanje. Po nekaj kilometrih hoje navkreber so zapustili mejo domače  župnije in stopili v novomeško škofijo, v šentjanško faro. Na poti jih je spremljala molitev, pesem in prijeten klepet.

V Šentrupertu se jim je popoldne  pridružil še naš gospod župnik s tremi romarji.

Na Mirni so se ustavili in pomolili pri znamenju, kjer so našli Grozdetovo truplo, in pot nadaljevali h  končnemu cilju. K Mariji na Zaplaz so prispeli pozno popoldan po devetih urah čiste hoje.

Vsak od romarjev je tej romarski poti lahko dodal osebno prošnjo ali zahvalo in jo zvečer položil na Zaplazu pred Marijo in blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta.

Pot je bila za en dan kar zahtevna in sorazmerno dolga. Kljub precej  toplemu dnevu je uspelo vsem romarjem srečno priti na cilj. Pri večerni procesiji z lučkami in slovesni Sveti maši na predvečer Marijinega vnebovzetja so se jim pridružili še nekateri drugi Radečani. Skupaj so se nato v poznih večernih urah utrujeni, a polni lepih spominov in doživetij, vračali domov.

Peš romanje na Zaplaz na predvečer Velike maše naj bi v naši župniji postalo tradicionalno in upamo lahko, da bo drugo leto še kak romar več pripešačil na Zaplaz.

Miran Prnaver