Kar štirideset dni je potrebnih, da se v postnem času pripravimo na praznike, ki osmislijo naše življenje in se v spominu pridružimo Kristusovi drami trpljenja, smrti in nedoumljivem vstajenju, ter praznem grobu.

Na cvetno nedeljo slovenski kristjani na izviren način počastimo Jezusov prihod v Jeruzalem. Tako smo tudi v naši župniji pripravili butarice in zelenje, ki ga je g. župnik Miro blagoslovil na prostoru pred cerkvijo. Po mašni daritvi pa so bile najlepše in največje butarice nagrajene. Omeniti pa velja tudi doživeto sodelovanje pri pasijonu.

Na veliki četrtek so se pri sv. maši predstavili letošnji prvoobhajanci, ki so prejeli v dar hlebček kruha. Pa tudi dvanajst mož, (apostolov) katerim je g. župnik umil noge, je pričalo o novi zapovedi ljubezni, ki jo je Jezus postavil prav pri prvi maši, ki jo je obhajal skupaj z učenci. Takrat je posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri in nam naročil naj to delamo v njegov spomin.

Veliki petek nas napolni s temino, nemočjo in slutnjo neizbežne smrti, ko se spominjamo, po človeško gledano, Kristusovega poraza. Poraza, ki skeli, boli in zasenči upanje… Kar nekaj se nas je zbralo ob treh popoldan v župnijski cerkvi, kjer smo v molitvi križevega pota doživljali Jezusov krvavi pot, vse do smrti na križu. Večerni obred pa je potekal ob molitvi pasijona in čaščenju križa.

V soboto zjutraj je marsikdo pohitel pred cerkev po blagoslovljeni ogenj, ki ga je ponesel po domovih naše župnije. Blagoslovu ognja pa se je kasneje pridružil blagoslov jedi, ki ne pusti ravnodušnega nikogar izmed nas. V tišino nedoumljive smrti je že kanila slutnja upanja.. Vigilija ju potekala slovesno in doživeto ob branju Božje besede in globokem nagovoru v pridigi, ki nas ni pustila ravnodušne. Ko so pevci na koru radostno zapeli Alelujo smo začutili, da je smrt zares premagana.

Velikonočna procesija je naznanila našemu kraju, da je Jezus zares vstal! Kip vstalega Kristusa, mogočne bandere, godba, pevci, ministranti, nebo z najsvetejšim in velika množica je bila znamenje naše vere v odrešenje in Božje zmage življenja nad smrtjo.

Aleluja, Kristus je vstal, aleluja!

Besedilo: Drago Kozinc

Foto: Drago Kozinc, Danica in Miran Prnaver

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Križev pot se je razvil iz pobožnosti romarjev, ki so v Jeruzalemu sledili Jezusovi poti od mesta proti Golgoti. Ob poti so se ustavljali in molili, ob tem pa so se spominjali posameznih prizorov Jezusovega trpljenja.

Kot vsako leto, imamo tudi letos v Radečah molitev križevega pota. Ob petkih poteka molitev zvečer pri sveti maši, ob nedeljah popoldan pa beremo križev pot na eni izmed podružnic in v župnijski cerkvi. Pri tem lahko sodelujemo ali samo poslušamo. Križev pot pripravijo različne župnijske skupine (ŽPS, Karitas, pevci, birmanci, molitvena skupina, zakonski skupini).

Križev pot vsebuje štirinajst postaj in vsaki postaji je dodana zgodba. Zgodba iz našega življenja. Molitev križevega pota nam daje priložnost, da razmislimo o svoji poti življenja. Vsak nosi svoj križ. Od nas je odvisno, kako se soočimo z njim. Lahko pred njim zbežimo ali mu stopimo naproti. Postni čas nas vabi, da opustimo stare navade in odložimo skrbi, ki nas ovirajo. Pomembno je, da se zavemo, da nas pogosto k tlom potiska teža lastnega greha. Z zakramentom svete spovedi imamo priložnost, da opustimo stare navade in odložimo kovčke, ki nas ovirajo na poti skozi življenje.

Molitev križevega pota nas okrepi, saj s premišljevanjem o Jezusovem trpljenju tudi človeška bolečina ni več tako težka. Obogati nas s pogumom, potrpežljivostjo in usmiljenjem. Predvsem pa nas obdaja z upanjem, saj se bliža največji krščanski praznik Velika noč, ko se bomo veselili Jezusovega vstajenja od mrtvih.

Fotografije so s križevih potov v Radečah, na Močilnem, Žebniku in Jelovem.

 

Besedilo: Štefica Mlakar

Foto: Miran Prnaver