Šmarnice 2017

Maj je mesec pomladi, ljubezni in Marijin praznik. Šmarnice so še vedno ena najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti na Slovenskem. Pobožnost te vrste poznajo tudi drugod po svetu, pri nas pa je svoje ime dobila po cvetlici, ki ta mesec cvete po vrtovih in gozdovih.

Tudi letos smo imeli v naši župniji šmarnice v župnijski cerkvi v Radečah, po vaseh pa ob kapelicah ali v podružnični cerkvi. Letošnji naslov zgodbe je bil Čudež na Skalnici. Avtorica Kristina Tičar nam je s svojo zgodbo želela približati nastanek primorske Božje poti na Sveto goro. Hkrati nas je želela povabiti k iskrenemu čaščenju Marije, da bi vedno znova izročali sebe in svoje bližnje Njenemu varstvu. Zgodba govori o Urški, ki se je na Sveti gori srečala z Marijo in sprejela njeno sporočilo, naj ji tam zgradijo cerkev.

Vsaki zgodbi je sledila domača naloga, branje oziroma petje Litanij Matere Božje ter molitev.

Najbolj pridni otroci so se tudi letos lahko udeležili nagradnega izleta. Tako smo se v soboto, 10. junija, odpravili v Ljubljano na Rakovnik, kjer je potekala prireditev Čarna mavrica. Pod tem imenom sta združeni dve prireditvi, in sicer Čarno jezero in Mavrično katehetske igre. Prireditev pripravljajo Salezijanski mladinski center Rakovnik, revija Mavrica in Slovenski katehetski urad.

Skupaj nas je bilo približno petsto udeležencev iz vse Slovenije. Srečanje z geslom »V objemu družine« smo pričeli z ustvarjanjem doma. Ob prihodu so animatorji zidali hišo in bili pri tem precej neuspešni, saj se je ob prvem vetru porušila. Tako smo spoznali, da je hiša zgrajena iz opeke in temeljev, dom pa je zgrajen iz ljubezni, sanj, spoštovanja, … Kajti dom je kraj, kjer vedno grejejo sončni žarki in toplina, tudi ko zunaj piha veter, dežuje, …

Po uvodni molitvi so se otroci po skupinah razdelili v okoli dvajset različnih delavnic: kuharska delavnica, lutkarska in bobnarska delavnica, čarodej, mega žoga, balinanje, gasilci, likovna delavnica, obisk pri poniju, pot preživetja, … Delavnice so bile zanimive, poučne in zabavne. Čas je hitro mineval in kar težko se je bilo odločiti, česa bi se še udeležili.

Opoldan pa smo udeleženci srečanja v prijetni senci prisluhnili monodrami igralca Gregorja Čušina. Po zanimivi in duhoviti igri je bil še čas za malico in počasi smo se odpravili proti domu.

Prijetno utrujeni pod vtisi novih doživetij smo se srečno vrnili domov v objem družine.

Besedilo in foto: Štefica Mlakar