Spominska maša za znamenitega rojaka patra Jožefa Musarja v Radečah
Tiha nedelja, 17. marca, je bila za Radeče še posebej praznična. V župnijski cerkvi sv. Petra so se z mašo spomnili na znamenitega rojaka patra Jožefa Musarja po tem, ko je lanskega leta minilo petdeset let od njegove smrti.
Slovesno mašo ob somaševanju župnika Mira Berglja in Combonijevega misijonarja Karla Peinhopfa iz Gradca je daroval apostolski nuncij v Sloveniji nadškof Jean-Marie Speich. Med ponosnimi navzočimi so bili tudi trije Combonijevi bogoslovci, župan Tomaž Režun, ravnateljica OŠ Radeče Jana Wetz in sorodnik dr. Aleš Musar, soprog predsednice RS dr. Nataše Pirc Musar, ki je organiziral mašo in povabil nuncija. Prepeval je župnijski zbor, solo je pela Nuška Drašček. Ob koncu maše sta številne zbrane kratko nagovorila tudi pater Karl in dr. Musar. Po maši so dr. Musar in spremstvo počastili spomin na slovitega p. Musarja tudi z obiskom njegovega groba. Zdajšnje generacije družine Musar so strica spoznale v njihovih otroških letih, ko je ob praznikih prihajal k stari mami v rodne Radeče pri Zidanem Mostu.
Combonijevi misijonarji
P. Jožef Musar (1889–1973) je bil eden slavnih naslednikov p. Daniela Combonija oz. član skupnosti Combonijevih misijonarjev – redu Sinov presvetega Srca Jezusovega, ki je imela med obema vojnama svojo hišo tudi v Ljubljani, Konobleharjevo, v Dravljah. Ta je bila hkrati dijaški dom za dijake Škofovih zavodov v Šentvidu. S karizmo služiti najrevnejšim in od vseh pozabljenim ljudem na svetu so sprva delovali v delu Afrike, ki jih je za misijone odprl Ignacij Knoblehar. Comboni je bil širokih obzorij in pred časom. Zagovarjal je: »Afrika skozi Afriko!« kar pomeni, da je želel evangelizirati Afriko po Afričanih.
Don Bosko je bil Combonijev prijatelj, potem so skupnost prevzeli in vodili jezuiti, tudi duhovnost in pravila so bila jezuitska vse do leta 1879. Čas prve svetovne vojne je razdelil kongregacijo zaradi nacionalizma. Nemško govoreči del skupnosti in italijansko govoreči del sta se leta 1923 ločila. Po drugem vatikanskem koncilu so se spet zbližali. Od leta 1979 so združeni. Kongregacija ima danes 1600 članov. V Afriki delujejo v dvanajstih provincah v dvajsetih različnih deželah, delajo tudi v Latinski Ameriki, prav tako v Aziji.
Misijonar p. Jožef Musar
Jožef Musar se je rodil 8. oktobra 1889 na Goreljcah, kot četrti sin v družini sedmih otrok Jožefe, roj. Zupan in Janeza Musarja. Družina je živela v Radečah. Kot nadarjen mladenič je odšel v Brixen, kjer je pri Combonijevih misijonarjih končal gimnazijo in zatem študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1915, novo mašo je imel v domačih Radečah. Leta 1920 je odšel v misijone v Sudan. Tam je dočakal delitev reda in zatem, kot drugi nemško govoreči člani reda, odšel v Južno Afriko. Tu so Combonijevi misijonarji zgradili vrsto misijonov s šolami in bolnišnicami, s katerimi nadaljujejo še danes. Leta 1932 in 1933 je v enajstih člankih opisal svoje misijonske poti. Članki so bili natisnjeni v mesečniku »Stern der Neger«, ki so ga izdajali Combonijevi misijonarji. Leta 1932 pa je prišel že v vlogi provinciala na generalni kapitelj in bil na svoje veliko presenečenje izvoljen za vrhovnega predstojnika. Tako se ni mogel več vrniti v Afriko. Kombonijance je pater sprva vodil s sedeža v Nemčiji, nato Avstriji. Leta 1938 je pod pritiskom nacistov odstopil in se umaknil v Ljubljano. Po vojni je oblast brate, ki so živeli v Dravljah, pregnala, hišo pa nacionalizirala. P. Jožefa so aretirali in zaprli na svečnico leta 1946. Ker mu niso dovolili vrnitve k sobratom, je sprva gostoval pri jezuitih, z njimi odšel na grad Bogenšperk, bil po ljubljanski škofiji potujoči misijonar, nazadnje je živel v stiškem samostanu. Leta 1965 je v Radečah obhajal zlato mašo. Umrl je 29. marca 1973 v Ljubljani in je pokopan na radeškem pokopališču.
Kot je poudaril nuncij msgr. Speich v mašnem nagovoru, »danes, ko se spominjamo patra Jožefa Musarja, sem vesel naključja, da smo poslušali prav ta evangelij, ki je bil nekakšna točka spreobrnjenja v njegovem življenju; življenju, ki je bilo usmerjeno k dobremu … To je: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo. Če pa umre, obrodi obilo sadu. Pater Jožef Musar je to počel vse svoje življenje. Bilo je vredno. Enako lahko storimo tudi mi, skupaj z roko v roki.«
Besedilo in foto: Jože Potrpin
